V sklopu priprav na poletno koroško odpravo se dobri vzponi kar vrstijo. Kolikor dopušča služba in ostale aktivnosti, seveda.

Opažam, da sem v ekipi samih dobrih in izkušenih plezalcev. V navezi odprave celo z gorskim vodnikom Tadejem, s katerim sva pozimi skupaj splezala Tomazinovo v Stenarju, pa Slovensko, pa na Veliki Klek in še katero. Vse v pravih zimskih razmerah, Tadej pravi, da v plezalsko neugodnih. Toliko bolje za trening. Verjamem mu, ti  gorski vodniki  niso kar tjavendan zagorelega obraza, ampak so videli že veliko hribov.  Pa kondicije majo, uf. Da ne govorim o vodenju.  Ker pa se bova s Tadejem  naplezala poleti še več kot dovolj, sem sklenil, da kako dobro turo opravim še sam. Tako je postal Veliki Klek bližnji poligon za pridobivanje višinskih metrov in ugotovil sem, da se da vzpon narediti tudi po dežurstvu v bolnišnici, še posebej odkar delam v Avstriji. O vzponih letos nisem govoril, da ne bi izvedel načelnik našega AK-ja Igor in me primoral k pisanju. On to nekako zna. Niti se mi ni ljubilo prelivati vse to na papir, da o času ne govorim.

A prečenje Glocknerwand-Veliki Klek, moja že večmesečna želja, ki so jo pred kratkim tudi že omenjali posamezniki iz odprave, je padla v vodo, ko se je dober prijatelj, gorski vodnik,  poškodoval. A je k sreči  kmalu prišel SMS – »priporočam Ti tega in tega«. Na tako turo se sam (še?!?) ne bi upal podati. In tako sem imel čast, da me je na štrik navezal sam Česnov ta starejši, Aleš, ki ima ob skrbi za familijo in pisanju doktorata tu in tam čas in predvsem veliko veselje za hribe. Kot se za gorskega vodnika spodobi.

Moja časovna okna so bila zelo ozka: » Če nama ne rata iti jutri, ne bo šans, imam spet dežurstvo čez 2 dni«, sem rekel, »zadelujem namreč za poletno odsotnost«.

Vreme je kazalo sonce, a tudi veter. In to severnik. Hm. No ja, za trening naj ne bi bilo slabo… Trening prezebanja kosti ali iskanja praga za nastanek omrzlin. Primerno zame, saj o tem teoretiziram pred študenti na faksu podolgem in počez.

Mislim, da sva prenočila kot ena zadnjih to zimsko sezono na Stuedlhuette, saj jo po zaključku turne smučarije do 15. junija, razen zimske sobe seveda,  zaprejo. Kar nisem se mogel navaditi prazne koče, ko poznam gnečo na hodnikih, v jedilnici in sploh povsod. Bujenje ob 5.30, zajtrk in nato na pot.  Do Teischnitzkeesa  na 3200 metrih je tričetrt ure, nato sledi prečenje ledenika, brez smuči nujno v navezi,  do Teufelskampa skrajno severozahodno na 3511 metrih.  Tam se začne plezarija, kjer si vseskozi nad 3500 metri. Dereze sva natikala v vetru, ki se ga ne bi sramoval niti kak himalajski vršac in upala v resničnost napovedi, da se bo severnik čez dan vsaj malo umiril. Kljub goreteksu in več slojem pod njim sva se za silo ogrele šele, ko naju je obsijalo sonce na grebenu.

Nato sledi ponavljajoča rutina: vzpon, sestop, vmes še kak abzajl. Čas teče, razdalja, ki jo premagava, pa je skoraj nikakršna.  Napredujeva počasi, a kljub temu zanesljivo. Greben je res razčlenjen, tudi izpostavljen  in vsakršna izguba pozornosti  se lahko kaznuje. Poprhana skala z do 5 cm novega snega marsikje zakriva svedrovce, a Aleš pozna skoraj vsakega od njih. Medtem ko jaz bodisi diham, bodisi strmim v kristalno panaoramo od severnega vetra očiščenega ozračja in občudujem zimsko idilo, on že vsaj 2x premeče vrv, očisti skalo,  namesti varovanje okrog ostrih gnajsastih rogljev, nevsiljivo kaj pokomentira ali spontano razloži. Profesionalec!  Zdi pa se mi, da Česnov v sebi nosi tudi gene ter sledi generacijskih  izkušenj Jannuja, K2,  Lhotseja in še katerega hriba ter da se vse to nekje pozna. Mislim, da je v moji branži enako, marsikaj človek »poerba«, kot pravimo na Koroškem. Ja, v Sloveniji imamo res vrhunske alpiniste in vodnike.

 

Veter se proti poldnevi vsaj nekoliko umiri in vetrovka  roma v nahrbtnik kmalu potem, ko prečiva greben po južni strani. Tam na soncu že tečejo potočki, na severni strani čez nekaj minut pa je spet vetrovna Sibirija. Nenavadno.

Aleš na poti razloži, kje so z grebena možnosti umika, če se vreme sprevrže, ali stisne megla ali karkoli drugega. Brez težav si mesto shranim v tisti GPS v glavi, saj sem po tej flanki nekoč že šel gor.

Abzajli si sledijo drug za drugim in že plezava na markantni Teufelshorn – hudičev rog. Preden prideva do njega, se je treba povzpeti   čez petmetrski  skalni detajl, ki verjetno da smeri oceno IV+, drugje je  namreč lažje. Najbolj »zabavno« je, da je treba pri minus 10OC in vetru do 40 km/h sneti rokavice, drugače se težko zbašeš čez, saj so oprimki glih za prste. A tudi to se preživi. Je pa dober test za omrzline, si mislim sam pri sebi, bolj originalen od tistega namakanja prstov v mrzli vodi, kot ga izvajamo na Inštitutu Jožef Stefan alpinistom pred odpravami.

Meni je bil  premagan Teufelshorn in 25-metrski previsni abzajl z njega vrhunec  ture, čeprav je bil pravi vrh dosežen nekoliko kasneje ob vršnem križu.  Vesel sem bil, ker mi je Aleš  pustil, da sem vedno abzajlal sam (na turi je vsaj 8 spustov ob vrvi) , tu in tam sem šel kak košček poti tudi naprej in silno fajn se mi je zdelo.

Čas za malico sva si vzela na mestu, kjer se Glocknerwand konča in začne SZ greben Velikega Kleka. Tu sva se pridružila zapihanim sledem plezalcev čez Nordwandrampe, verjetno izpred nekaj dni.

 

Do vrha ne manjka več veliko, a zdi se mi, da Aleš testira še mojo psiho, ko kakih 30 višinskih metrov pod vrhom Velikega Kleka predlaga, da ne greva po grebenu dalje, ker da tam pač gredo vsi, temveč desno, kjer je treba malo plezat. Kaj za njega pomeni »malo plezat«, mi je že bilo jasno; a vseeno odvrnem: »Kajpak, greva!« In že vidim, kako me bo na škripec vlekel čez kako VII-, ki jo bo on splezal kot martinček. No, ocena ni bila tako visoka, detajl pa ne tako dolg, da mi ne bi uspelo brez vsega naštetega. Na vrhu Kleka sem vsako leto, včasih celo dvakrat letno, in to brez nekih silnih občutkov, kaj šele čustev. Letos že tam nekje petič; a tura je bila tokrat tako močna, da sem bil hvaležen sončnim očalom, da so zakrila iskrenje v očeh. Istočasno avstrijski vodnik po Stuedlgratu pripelje klientko in imava še fotografa. Kajpak tudi onadva. Manj kot 8 ur sva rabila od koče do vrha. Aleš pravi, da je OK.

Spust, čeprav brez smuči,  je eno samo veselje, saj se firn le redko predre in v dobrih dveh urah se pridrsava do avta na Luecknerhaus. Vmes paziva, da ne pohodiva kakega svizca, ki se pride napajat k ledeniškem potoku. Toliko teh živalic naenkrat in tako od blizu še nisem videl, ene od njih izgledajo kot pijane od zimskega spanca.

 

Hvaležen za turo, za vodnika, za podarjen dan  – to so moje misli, ko avto  v tišini in občasnem klepetu drvi  po dolini navzdol, iz prave zime, spet v pomlad ali celo poletje.

 

Več fotografij je na  http://www.cesen.com/agk/gallery.php?id=14052012.

 

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Jurij, veseli me, da se ti je v vsej tvoji časovni stiski končno le “ljubilo” nekaj pripopati na našo stran, kjer že od zime naprej vlada pravo mrtvilo. Vem, da člani odprave pridno trenirate a le Andrej še kaj napiše na njihovi strani. Ostali ste pa kar nekam skrivnostni.
    Vzpodbudil sem tudi Gregana, da mi odgovori na nekaj vprašanj. Mesec in pol pred odhodom bi pa res kazalo kaj malega o odpravi napisati tudi na tej strani.

    Za 2014, ko bomo praznovali 40 letnico našega kluba je ob zalivanju Rokovega Nejca v Topli tudi že padel predlog.

    Upam, da se pred odpravo še kaj srečamo. Če ne prej pa zanesljivo ob vašem odhodu. V jeseni pa morda uresničiva še kak najin cilj, ki je ostal še iz lanskega leta. Bom prišparal kak dan dopusta, da bova lahko kam smuknila kadar bo čas in vreme.

    lp, Igor


Objavi komentar