V četrtek zjutraj sta me zbudila telefon in Miha  z vprašanjem ”a greš zravno s škijam na Triglav?”, ker sem bil še globoko v spancu, je bilo odgovor precej enostavno izstreliti, veliko bolj kot bi ga bilo potrebno premisliti kdaj sredi dneva. Čeprav je vsaka kava zjutraj dobra, je bila tista, ki je sledila ob malo organizacijskega planiranja prihajajočega vikenda sladka, brez sladkorja in z domačim mlekom.
Sobota zelo zgodaj zjutraj je bila v Črni prijetno hladna in zvezde so napovedovale lepo vreme. Ker sem računal še na malo spanca po poti do Radovne, sem taktično zasedel predsedniško mesto v avtomobilu in postransko spremljal vso sago na poti do Gorenjske. Kmalu ko smo prispeli nazaj na slovenski zrak, se je začel tudi hud tempo hoje skozi dolino Krme, kjer sem na trenutke že mislil da danes nebom prišel daleč. Ko se je končno po Zasipski planini začel vzpon, sem si kar rahlo oddahnil. Avtocestna gaz nas je pripeljala do Kurice, kjer je bilo potrebno nadeti sončna očala. Bolj kot je bila blizu Kredarica, bolj je sijalo sonce in dihanje kazalo, da smučanje na Koroškem ni tako daleč od ceste. Parkiral sem se na prostoru helikopter in noge prijetno prezračili. Pot na vrh smo po premisleku odpovedali, saj se je dan nagibal že v drugo polovico, temperature visoke, stanje snežne podlage pa je bilo mestoma vprašljivo. Je pa bila zato smuka v dolino v zgornjem delu pravljično pomladanska, najhitrejši navzdol so našli lepe linije po katerih smo lahko veselo jodlali. Spodnji del je bil dober trening za noge, poganjanje čez prelepo dolino Krme pa za dušo.
V Kurji vasi nam je prijazen domačin povedal, da nas na vetrobranskih steklih avtov čaka prispevek za državo, kakor smo stopili iz smuči pa nam  je ponudil še izredno dobro farmacevtsko cepivo iz namočene korenine Encijana. Hvala tudi avstrijskim Gebirgsjagrom na Korenskem sedlu, ki so v teh časih razumeli, da nam je domov najbližje prav tam.

Snega je na zalogi kar nekaj
Razen za sliko, smo distanco na gorskem zraku držali Tilen, Maradona , Matevž, Peter, Anže, Davo in Miha

Kozarčka (beri injekcijske igle z cepivom) še nisem odložil, ko je klical Matevž, če za jutri še velja. Spet je bil ujet moment, ko ni treba premišljevati za odgovor, prosil sem ga le če uredi malico. Ker sva bila dokaj zgodnja, sva zraven zasneženega namenskega parkirnega prostora dobila najbolj ugoden ‘črjanski parking’ (beri: Način parkiranja v ozki ulici v centru vasi, kjer to načeloma ni dovoljeno, a se med domačini tolerira). Vzpon do pod stene je bil balzam za ožuljene noge, razgledi na prelepo dolino reke Savinje pa so risali nasmeške na obraz. Tudi steno je pozdravilo sonce, a midva sva se namenila v še zasenčene svedrovce. Pred spustom po Snorkiju, sva pod steno opazila načelnika Andreja in Ester, po prihodu na melišče pa še dva predstavnika Mežiškega dialekta. Čas je bil omejen do 13 ure zaradi družinskega kosila, zato sva se posončila še v Sartiju. Ker je bil malo levo v Hubabuba Andrej, sem na štantu ob gledanju zasneženih vrhov Kamniško Savinjskih Alp slišal za zanimive zgodbe in načrte. Plezanje plat je uživancija, a vseeno je bilo treba odhiteti nazaj pod Olševo, kljub temu pa z Matevžem nisva spregledala sončnih sten po celotni poti. Malica je bila tako dobra, da me je kmalu spet srečalo pomankanje spanca.

Matevž se je tu s kretnjo zavedel da bo doma do 2 ne do 1, tudi če je prvo smer splezal ekspresno

FOTO: sobota Miha, nedelja Matevž

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar