Sončenje v Klemenči peči

Po nekajdnevnem usklajevanju sva se z ‘Neustavljivim Rokom’ končno  odpravila na prvo skupno plezarijo. Za cilj sva se kaj kmalu odločila, vendar sem bil, vajen ljubljanske (in zadnje dni tudi koroške) megle prepričan, da me bo v steni dodobra prezeblo. Vendar se Rok, ki ima očitno veze pri sončni upravi (oz. ‘Geli iz Črne’), ni dal ugnati in je zagotavljal, da bo danes še šajba.

Malo za tem, ko sma povozila slovite črnjanske policaje, sma ugledala prve zaplate neba. Kljub temu, da je termometer kazal zimskih -7 stopinj, je megla počasi izginila in pokazal se je sonček. Poleg njega, in zapoznelega obrisa lune nekje na severozahodu, ni čudovite sinjine neba ves dan kazilo prav nič.

V levem delu Klemenče peči sma splezala Frikota (6a+, 120m), izjemno lepo smer, v kateri prav vsak raztežaj ponudi nekaj lepega in specifičnega. Prvi se smatra bolj za dostop do vznožja stene kot za resen cug, zato pa že naslednji ponudi skoraj pakleniško plezanje. Sledi mu kratek cug tehnično precej zahtevne plate, izstopni raztežaj pa zahteva nekoliko več moči. Tudi abzajl je urejen po isti smeri in se v dveh zajlih čudovito izide.

Kovanje načrtov za naslednjo smer nama je prekrižal pogled na uro, ki je kazala že preko druge popoldanske. Za kaj daljšega in zahtevnejšega ni bilo več časa, zato sma ekspres vpela še Snorkyja in ravno ob sončnem zahodu – zviz do avta in nazaj v zimsko mežiško dolino.