Kljub živahnemu službenemu in študijskemu ritmu (ali ravno zato) je bilo treba vsaj en zimski dan, kakršni so se ponujali ta teden, izkoristiti za gore.
SMS od prijatelja gorskega reševalca Igorja Zlodeja iz Bovca, sicer pa po rodu Korošca, je zadoščal, da je padla odločitev za Špik nad policami, kot se mu reče lepo po slovensko. Ima sicer veliko bolj znano ime in bralcu je prepuščeno, da ga najde.
Zaradi mojih obveznosti sva z nevejskega sedla štartala šele ob 10.30. Sonce je bilo že visoko nad Prestreljenikom, k sreči pa je pihal tudi lahen mrzel vetrič in hiter tempo je bil znosen.
Te ture sem si že dolgo, dolgo želel. Sedaj pa celo pozimi. Vedel sem, da se Igor spozna na gore tod okoli. Ne le spozna, na vseh je že bil in to večkrat, v vseh letnih časih. A da so mu domače do te mere, da o njih govori malodane z ljubeznijo, je očarljivo. Mene ne impresionira več, če kdo pozna vsak vrh in vsako škrbino-in namenoma sem ga malo preizkušal med hitro hojo, češ, kaj pa tisti vrh in ona škrbina – imena je v slovenščini in italijanščini kar izstrelil, karkoli sem si že izmislil in kamorkoli sem pogledal. Ne imenujejo ga zaman menda kar kralja zahodnih Julijcev. Impresionira pa me, tako kot pri Igorju, ko sem videl, da so mu prirasle k srcu, da so del njega in on del njih. Da je v teh gorah velik del njegove osebne zgodovine, ki jo nosi v sebi in seboj in jo pri vršnem križu vedno oplemeniti. Ja, dobra družba odtehta veliko, in ta dan sem jo spet smel izkusiti.
Kot bi trenil, sva bila že na planini Pecol in malo zatem sva neusmiljeno zagrizla v kolena, kar je pač potrebno, da prideš pod vršno steno Monta….no, Špika nad policami. Tam sva pustila smuči, saj nisva vedela, da bi jih bilo vredno nesti še kakšno desetino metrov više v grapo, kjer se teren sicer postavi pokonci. A bi zmogla že skorajda alpinistični spust. Drugič. Hoja z dvema cepinoma olajša vzpenjanje in varnost v rahlo razmehčanem snegu južne stene. Kmalu sva pri znameniti Pipanovi lestvi, poimenovani po znanem alpinistu. Kako izgleda vzpon čeznjo poleti, lahko vidite na (https://www.youtube.com/watch?v=nHWfBs7N2rQ). Vseskozi sem se oziral levo in desno od lestve in naslednjič, spet v pravi navezi bi bilo vredno poizkusiti alpinistično…
Kmalu sva na grebenu, ki je, tako kot grapa, nedotaknjen. Špik nad policami pač ni Triglav, čeprav je po zahtevnosti tura primerljiva. Precej zapihan greben – Igor pravi, da na grebenih že dolgo ni bilo toliko snega – je zahteval oprezno gibanje. Zdaj po južni flanki, kjer so se kljub dobrim derezam delale cokle, zdaj po severni strani, kjer je nepredelan sipek sneg mezel pod nogami 1000 metrov navzdol v dolino Zajzere. K sreči greben spet ni tako dolg (vrh se nahaja skoraj povsem na zahodu grebena), sicer bi moral priznati, da bom moral upočasniti tempo. Pa sem večino grebena sledil Igorju. On zase pravi, da je zgolj planinec, ne alpinist. No jaz mislim drugače, ko sem ga gledal, kako spretno in predvsem varno se giba v zelo zahtevnem terenu. Pri vršnem križu se spomniva, da se začenja postni čas. Ravno prav. Ob pogovorih na grebenu čas mine ekspresno hitro in že sva na lestvi navzdol proti smučkam. Sledi smučanje, kot ga že dolgo ni bilo. Ravno prav razmehčana vrhnja plast omogoči, da smučka zagrabi. Ratrak ne bi naredil boljše proge. No, če odmislim občasno hreščanje pod smučmi, ko zapeljem na skrito skalo in mislim, da mi je iztrgalo vse robnike, pa je le občutek-kot po navadi. Spust ne bo več dolgo mogoč, če ne bo spet snežnih padavin. Igor pravi, da morajo tudi serviserji smuči kaj zaslužiti.
Zahodno sonce osvetli greben Kaninov nad smučiščem in panorami se kar ne morem načuditi. Danes je bilo skoraj preveč hribov, ki delajo skomine.
Po 6 urah sva pri avtu. Spomnim se kaj svetuje dr. Nada Rotovnik-Kozjek po turi in malo kasneje sva že na pivu ali dveh in pašti v Trbižu. Igor hvala in še kdaj ! Če le ne boš preveč zaseden, kajti kar predstavljam si, da bi v Tvoji družbi in poznavanju teh gora želel uživati še kdo.
PS. Hvala Igorju Radoviču. če uspe naložiti slike
