Bilo je nekega sončnega dne, ko sem gledal skozi okno in premišljeval, kaj bi počel za prihajajoč vikend. Misel me je odnesla tja gor v hribe, zato sem prijatelju in soplezalcu Urbanu Povsodu – Fikeju ml. poslal sporočilo: »a greva na Raduho plezat za cel vikend!?«. Zelo hitro je odgovoril, da se strinja in bi z veseljem šel. Komaj sem čakal petek, da se oglasi zvonec zadnje šolske ure. »Vaaaa, konec pouka!« sem vzkliknil ter hitro stekel domov in vzel nahrbtnik, ki sem si ga skozi celoten teden skrbno pakiral, da ne bi česa pozabil. Doma sem se hitro poslovil in stekel na avtobus.

Vožnja iz Mežice do Črne na Koroškem se mi je vlekla kot nekakšen vlak, ki ima neskončno verigo vagonov. V Črni pa me je že čakal drobcen Urban z neskončnim nasmehom. Hitro je poklical prijatelja in ga vprašal, če naju lahko zapelje do kmetije Bukovnik. Ni minilo 10 minut in že smo bili na poti. Med vožnjo sva skrbno planirala, kje bova spala in kaj bova plezala. Urban me je hitro potolažil, da naju bodo zagotovo sprejeli gorski reševalci. Vožnja je hitro minila in že sva korakala z dvodelnima omarama na hrbtu in Urban s še enim majhnim na trebuhu. 

Pot je bila precej dolga in komaj sva čakala, da prideva do GRS koče. Tam naju je lepo pozdravil Ferdinand Pušnik – Dodi in vprašal »Kam pa vidva mladeniča?«. Vprašala sva, če bi lahko tukaj prespala, saj želiva plezati v Mali Raduhi, denarja pa ravno nimava, imava pa dobrote. Dodi se je nasmejal in povedal, da sva dobrodošla. Meni pa je bilo zelo nerodno, težko sem kaj izgovoril.

Nato je Dodi začel pripovedovati svoje zgodbe iz mladosti, jaz pa sem ga skrbno poslušal, saj je pravil tudi o tem, kako se katera smer imenuje, katere so težke in kaj te lahko čaka. Razvilo se je prav prijetno vzdušje. Vsak je dal kakšno dobroto na mizo, potem pa počasi spat, saj sva z Urbanom za naslednji dan izbrala težek podvig: Zajeda Gretke Ditinger, ki sta jo prva preplezala prav Urbanov oče Viktor in Milan Golobinek – Bine.

Težko sem zaspal, nato pa je kar naenkrat zaropotalo. Dodi nama je že pripravljal zajtrk, po katerem sva hitro odrinila proti steni Male Raduhe. Pot je hitro minila in že sva iskala vstop v najino izbrano smer. Bolj sem gledal smer, večji cmok sem imel v grlu.

Počasi sva se opremila in navezala na vrv, nato pa hitro zagrizla v prvi raztežaj. Prav vesel sem bil vsakega klina, ki sem ga našel, saj je bil raztežaj precej strm, proti koncu pa še malo krušljiv. Ko sem priplezal do sidrišča, sem hitro povedal Urbanu, da lahko začne plezati. Hitro je bil pri meni in že je iskal prehode naprej. Naslednji raztežaj je bila diagonalna prečka na gromozansko veliko lusko, za katero se samo čudiš, kako da se ne poruši. No, seveda, upala sva, da se ne bo porušila ravno nama, ki sva veselo gledala naokoli za klini.

Tretji raztežaj je bil najbolj strm in mestoma previsen. Komaj sem preplezal do police, kjer sem uredil sidrišče. Urban je bil hitro za mano. Ko sva bila skupaj na sidrišču, sva si privoščila cigareto, saj sva bila oba zelo srečna, kljub temu, da še nisva bila na vrhu smeri. Ko sva pokadila, je Urban začel iskati prehode čez krušljiv in z mahom poraščen prehod, ki je vodil do vrhnjega lažjega dela stene. Samo čudil sem se, kako je preplezal čez, sam pa sem imel takšne težave. Komaj sem preplezal čez, kolena sem imel popolnoma umazana. Ko sem priplezal do Urbana, se mi je le nasmehnil. Nisem se hotel dolgo zadrževati, saj sem hotel čim hitreje preplezati do vrha smeri.

Zadnji raztežaj je bil najbolj prijazen od vseh. Položen in dovolj razbit, da si lahko izbiral najboljše oprimke. Na vrhu sem zavriskal od veselja, potem pa povaroval še Urbana, ki je kar pritekel do mene. Segla sva si v roke, nato pa zaslužena malica.

Občudovala sva naravo, ki je bila tako pisana to pomlad. Dolgo sva jo občudovala, tako dolgo, da so se v ozadju začeli zbirati črni oblaki. Spogledala sva se, nato pa začela pospravljati opremo v nahrbtnik in hitro stekla do GRS koče. Tam nama je Dodi čestital, zunaj pa je začelo deževati. In tako se je večer ponovno družabno razživel ob kajenju pipe in kozarcu domačega žganja. Ker ni nehalo deževati, sva naslednjo jutro odkorakala domov.

        Andrej Jež, 15 let. Spomini: Maj, 2010

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar