Ko se je ponesrečil naš član Grega Lačen, se mi je porodila zamisel, da moram zanj splezati novo smer v južni steni Kordeževe glave (Pece). Ta domača gora je bila tudi njegova najljubša.
Tako sem spomladi 2020 začel česati steno po dolgem in počez v upanju, da bom našel še prosto linijo za smer, ki bi jo posvetil njemu, ki si jo vsekakor zasluži. Kmalu sem novo linijo tudi našel in se dogovoril z Andrejem Gradišnikom iz AK Ravne, da jo preplezava skupaj takoj ko bo mogoče, saj se je na tej južni steni že bližalo poletje in z njo vročina. Andrej mi je povedal, da je imel nekatere dele te smeri v mislih že tudi Grega sam. Izkazalo se je, da najdena linija v spodnjem in zgornjem delu sovpada z njegovo, kar smeri daje še prav poseben pečat.
2. junija 2020 nama je uspelo zagristi v pot. Prvi raztežaj, ki je v začetnem delu krušljiv, višje takoj popravi vtis. Raztežaj sem zaključil pod večjo rahlo previsno zajedo, ki še do tega dne ni bila preplezana, kar je glede na njeno lepoto pravo presenečenje. Po nekaj metrih se je čudovita zajeda pošteno »postavila pokonci«, nato pa pokazala zobe s precej majavo lusko. Ta je je samo čakala, da zgrmi proti Andreju, ki je mirno spremljal kaj počnem. Kljub temu se mi je uspelo prebiti čez, ne da bi vse zgrmelo v dolino. Andrej je kmalu priplezal do mene, med tem pa počistil še ostale sumljive luske. Naslednji raztežaj je bil zame največja uganka, saj je bilo od daleč videti precej neprehodno, a se je z vsakim metrom izboljševalo in kmalu pokazal prehod čez plato v plitvo zajedo. Raztežaj je bil precej težak, a kljub temu mi je s pomočjo tehnike uspelo priti čez, Andreju pa hitro za mano. Po končanem raztežaju sva se odločila za sestop.
15. junija 2020 sva steno ponovno obiskala. Tokrat sva dostopila po Vigrednji smeri do mesta, kjer sva zaključila zadnji raztežaj pri prejšnjem podvigu. Krajši začetni raztežaj je vodil Andrej, vse do ugodne police, kjer je sidrišče skupno z Vigredno smerjo. Nato me je čakal nekoliko previsen krušljiv del. Ta je bil na srečo kratek, je pa za češnjo na vrhu smetane vodil do izstopa na travnat del. Kljub temu, da sva s težavami v tistem trenutku opravila, naju je pričakal zgornji, najtežji del zamišljene smeri. Ta se prepleta po rahlo previsni zajedi z veliko počjo. Preden sem zarinil v raztežaj, sem se moral umiriti in zbrati. Naslednjih pet ur sem imel nenehne fizične in psihične borbe in ko sem ga zaključil, sem bil malodane izžet. Ko je za mano prišel še Andrej, sva se najprej okrepčala in nadaljevala še nekaj metrov, nato pa sestopila, saj nama je zmanjkalo ustrezne opreme.
Smer je po tem kar nekaj časa samevala, saj zaradi obveznosti nisva imela časa, da se ponovno povzpneva.
Ponovno sva v smer vstopila šele leto kasneje, 16. junija 2021. Tokrat sva potrebovala precej manj časa, da sva priplezala do mesta, kjer nama je nazadnje zmanjkalo opreme. Naslednjih 20 metrov so se hude težave končale in nadaljevanje do vrha je bilo veliko lažje. Pravo olajšanje sem začutil, ko sem preplezal do roba stene, kjer sem hitro naredil sidrišče in zakričal Andreju, da ga varujem. Andrej je hitro prisopihal z nasmeškom do roba stene, kjer sva si oba vesela močno stisnila roke in sestopila do koče na zaslužen kozarec piva. Na poti domov sva se oba strinjala, da morava še enkrat vstopiti v smer in jo v celoti preplezat v enem zamahu, tako kot se spodobi.
12. septembra 2021 sva ponovno našla skupen čas in zagrizla v smer s tokrat precej lažjimi nahrbtniki. V prvem raztežaju ni bilo posebnih težav, v drugem pa sva že močno ožemala oprimke, a je šlo prosto. Nato naju je pričakala uganka »manjša prečka v levo«, ki je bila pretrd oreh zame in sem jo preplezal na A0. Sledila sta dva lahka travnata raztežaja, nato pa dva previsna, ki sta fizično precej naporna. Prvi se začne z gvozdenjem v rahlem previsu in zajedi, drugi pa popestri s strehico, kjer sem klonil zaradi utrujenosti in jo tako preplezal na A1. Po dobrih osmih urah sva stala na vrhu, presrečna, da sva jo uspela preplezati v enem zamahu, ves ta čas z Gregorjem v mislih.
Ta smer je zate, prijatelj.
— Andrej Jež