V soboto zgodaj zjutraj me pobereta dva Ravenčana in že drvimo proti Raduhi na našo sobotno plezarijo. V družbi Špilča ml. je bil Matej, nekdaj med bolj zagnanimi Ravenškimi hribovci, danes srečnen oče in mož. Po poti, ki se je zaradi dremanja ne spomnem, smo se ustavili pri GRS koči in na poti pod steno srečali 4 hribovce. Pristop pod steno je bil vroče mrzel, saj nas je na vstopu v steno pošteno zazeblo. Pri čakanju in plezanju prvega cuga, sva s Matejem občutila poletni mraz Reduhe, saj naju je, verjeli ali ne, zanohtalo. Po prvem cugu je bilo vse bolj prijetno in predsem toplo. Smer se je nadaljevala lepo in gladko, brez pretirane težavnosti. Po dobrih 3 urah smo bili na vrhu stebra, ko smo zaslišali glas helikopterja. Matej, letalec slovenske vojske je takoj spoznal domač glas in bil prešerne volje. Vsa dobra volja je odšla, ko smo pogruntali, da je helikopter na reševalni akciji. Seveda sem takoj pomislil na kljubske kolege, za katere sem vedel, da lezejo v Mali Raduhi. Že naslednjo minuto smo imeli informacijo, da ne gre za domačine in, da GRS ne potrebuje pomoči. Zaradi tega smo se prepustili nadaljnji plezariji in srečno izplezali na vrhu Raduhe.
V Stebru Velike Raduhe smo uživali:
Matej, Špilč ml. in Rok
5.431 Responses
Končno je bil en lep vikend za plezarijo, fajn smo se naplezali, plate so res uživanske. tud mi smo najprej poštudirali na vas, ko je Karli rek zutra pr GRS bajti da ste šli u vlko raduho. k sreči smo se mi in vi srečno vrnali u dolino.
Rok, če vas pa v štakem vremenu in temperaturah, ko so ble v soboto nohta (zebvo je tut moja soplezavca) pol mam jes še pa kr doro prekrvavitev. Bote mrli taj pa taj mav ožilje prepucat, tk ko ga jes – no razširit, bi reku. Kk to gre brez napora, se pa ve :).