Štiri noči, tri dni, dva stebra… in eno jezero

Približno takšen je rezultat taborjenja, ki sva si ga ta teden privoščila z Bremzo. To najino taborjenje je bilo v osnovi sicer mišljeno kot nadaljevanje poletnega tabora AK Črna, ki pa je zaradi slabega vremena prejšnji vikend žal odpadel.

V ponedeljek na večer sva z Blaževim veteranom Golfom odrinila proti dolini Save Dolinke. Po poti sva se dogovorila, da bo najino prvo izhodišče dom na Vršiču, tako da sva ‘bazni tabor’ postavila na prvem primernem ovinku v bližini Ruske kapelice, tik nad potokom Velika Pišnica. Kmalu po tem, ko sva stopila iz avta, sva ugotovila, da Pišnica poleg mogočnega šuma s sabo nosi tudi precej hladen zrak. Vendar je noč tako hitro minila, da naju skorajda ni utegnilo zazebsti. Po zajtrku sva se z Vršiča zapodila proti severnemu ostenju Velike Mojstrovke. Po Miheličevem opisu sva sledila skoraj neverjetnim prehodom, ki te pripeljejo pod steno. Pot je izjemno izpostavljena in sledi razčlembam, ki od daleč izgledajo neprehodne. Plaz, ki se je vsul le nekaj sto metrov pred nama, je dodal piko na i vsej tej slikovitosti.

Preplezati sva se namenila Zaplotnikov Steber revežev(V-/IV+, 500m), ki ga Mihelič opisuje s samimi superlativi. Vendar, resnici na ljubo, nad smerjo nobeden od naju ni bil pretirano navdušen. Ogromno krša, tudi težji deli niso izjema. Nabita je prav ‘po gorenjsko’ – le stežka kje najdeš kakšen klin ali štant. Za nameček sva se malo pred izstopom lotila še napačne zajede, tako da sva namesto V- splezala petnajst metrski odsek težavnosti vsaj VI+. Kot da vse to ni bilo dovolj, je zadnje tri raztežaje pričel pršeti droban dež, ki ni ponehal vse tja do polovice sestopa. Zaradi vseh okoliščin sva pravzaprav komaj čakala izstopni cug.

Vendar so se zvečer, ko sva malo pred temo našla čudovit plac v gozdu streljaj nad Kranjsko Goro, kjer je bilo tudi občutno topleje kot pod Vršičem, slabi vtisi povsem razkadili in s preživetim dnem sva bila prav zadovoljna. Sploh po toplih špagetih, pivu in obvezni ‘žgalni daritvi’ ter ob zavesti, da imava drugi dan ‘fraj’, je bil spanec prav lahak!

V sredo sva se zbudila kot na morju; toplo, časa na pretek in lenobni zajtrk s konkretnim kofejem.  ‘Psihofizične priprave’ na naslednji dan so minile med posedanjem v Kranjski Gori, pirčkom, pico… Pozno popoldan pa nisva več strpela in sva jo mahnila pod Steno. Nedaleč od izvira Triglavske Bistrice sva poiskala balvan, ki je ob sebi ponujal zavetje in nekaj ravnega prostora za ‘bivak’. Sonce je šele izginjalo za Kriškimi podi, midva pa sva neprestano strmela proti Steni ter z očmi iskala linijo Skalaške in Čopovega stebra. Sam sem skorajda komaj čakal, da se stemni, da bom nehal uročeno strmeti tja gor. Ob mraku sva kot na filmskem platnu spremljala zapoznele čelke, ki so sestopale čez Prag in navijala za najhitrejše. Malo pred enajsto sva se spravila ujeti nekaj spanca.

Ob štirih zjutraj auf, hitri zajtrk, v grmovje sva skrila ‘spalno opremo’ in gas do vstopa. Do Skalaškega turnca sva opravila kar hitro, večji del kar v štajerskem stilu. Od tu naprej pa se mi zdi, da sva nekoliko izgubila občutek za čas in za hitro napredovanje.  S Skalaškega do Gorenjskega turnca sva porabila kar poldrugo uro, saj očitno nisva našla najlažjih prehodov. Na Gorenjskem turncu je začelo divje pihati in v višini vrha so se z zahoda vlačile koprene oblakov in megle. Nekako neodločno sva pričela napredovati proti Čopovemu stebru. Očitno kot naveza Čopu nisva povsem dorasla, kajti po lahkem svetu sva napredovala silno počasi. Ne vem, morda je temu kriv tudi sloves smeri, ki na plezalčeva pleča nalaga še dodaten pritisk. Le redko sva našla kakšen klin in vse do Rdeče votline  sva plezala oklevaje, nesigurna, če sploh slediva smeri. Ker sva do prve šestice porabila že preveč časa, sem postajal nervozen, saj je bil težji del še ves nad nama, do teme pa le še kakšnih pet ur. Šestic sem se lotil odločno in trmasto ter se po cugu napete in lepe plezarije (ki je poleg tega »vsa naježena s klini«) kmalu

znašel v votlini nad najtežjim delom. Tu sem si precej oddahnil, saj naju je od težje plezarije čakala le še slovita prečnica. Tudi vreme se zaenkrat ni slabšalo. Cugi, ki so sledili do prečnice, so bili silno kratki, zadnjega pa je Blaž nenamenoma še dodatno skrajšal. Vseeno sem se odločil, da ne bom še enkrat štantal, kljub strahu, da me bo v prečki oviral štrik. Ko sem opravil z diagonalo in vstopil v ‘luftig’ prečnico, me je naenkrat presenetil štant pod izstopno štirko. Kar verjeti nisem mogel, da je to tako opevani cug. Resda je lep, vendar če bi se moral odločati, bi osebno večjo plezalsko vrednost pripisal primerljivemu cugu v Direktni smeri Štajerske Rinke. Blaž je ekspresno potegnil zadnji cug, kajti nad nama so se začele kopičiti spuščajoče se megle in grozeče črni oblaki. Navezana, vendar brez varovanja, sva sestopila na rob stene.

Megla se je tako zgostila, da si videl le nekaj deset metrov pred sabo. Čez dobro uro se je obetala tudi tema. Tako je odpadel načrt, da se preko vrha spustiva prenočevati na Kredarico. Prav tako nisva mogla računati na Kugyjevo polico, saj je nihče ni poznal, megla pa nama je onemogočala globalnejši pregled. Tako sva po občutku in sreči poiskala pot čez Plemenice in se v soju svetilk ter bliskov v daljavi spustila preko Luknje v dolino Vrat. Ko sva se končno napojila v Bistrici, je bil za naju še edini nerešen problem najti grmovje s spalkami. Ko sva legla spat, srečna, da je vse za nama in da nama ni treba zmrzovati pod vrhom Triglava, nama je ura povedala, da se je že začel petek…

Pod znanim balvanom  sva se zbudila v nov, dopustniški dan. Na poti domov sva obiskala še Blaževe sorodnike na Bledu. Razvajali so naju s hladnim pivom in naju – ne vem ali zaradi sočutja ali smradu;) – odpeljali na kopanje v jezeru. Odlične ribe, ki so jih medtem pripravili, so teknile tako, da se sploh ne da opisati. Na poti domov sva že pozabila na težave v Steni in spet sva kovala nove plezalske načrte…

 

B&B

 

Facebook
Twitter
Telegram
WhatsApp
Email

5.431 Responses

  1. Priprava na turo je zakon. !!! To tk veta. Za oba vzpona iskrene čestitke. Alpinista z vekliko začetnico. P, zdajh ———-

    Čestitam. Naslednji cilj bo pa ,”mav bol šorf” Čav

    ———————————————————————————————————————————————————————————————————————————————–bo še kaj padvo tut skop z mojim Zdravčem. Ajde, po Rokovo

    Cigi

Dodaj odgovor

TERANOVA SMER

Štirje člani AK Črna, Andrej, Janja, Matevž in Marko, so 14. 1. 2024 obiskali pravljično zimsko Jezersko. Za cilj so si zadali snežno/ledno Teranovo smer

Preberi več »

Plezalni center

V zadnjem mesecu dni smo tudi člani AK Črna obiskali nov plezalni center v Prevaljah. Nikoli sicer vsi na kupo, smo pa preko >Nužijevega plazu<

Preberi več »