V soboto, 28. 6. 2014 sva s soplezalcem Janijem Družovcem (AO Kozjak) preplezala Severovzhodni raz Debele peči.
Odločitev za nočitev pod vznožjem stene v kovinarski koči v Krmi je bila dobra, saj je zgodnje vstajanje potem manjši problem. Svetlo pa je itak že ob pol petih.
Dobro uro kasneje vstopiva v rahlo vlažno steno. Sneženi jezik v vpadnici raza je orientacijska ovira in že na začetku lezeva vse kaj težjega kot Miheličevo »dvojko«. Zmoto opaziva na vrhu prvih dveh raztežajev, saj gre levo od snega navzgor udobna gredina…
Vstop v resno plezarijo je takoj nad tem mestom, a tudi začetna štirica v kaminu je sluzasta. Nekoliko višje je bolje, kjer pa je navpični kamin pred kratkim očitno doživel konkreten odlom (rumena stena) in levi krak kamina, ki je podoben votlo doneči luski se ni zdel ravno zanesljiv. A smer je presenetljivo dobro nabita in varovanje dobro. V raztežaju, za katerega Mihelič pravi IV+, se spet srečava z mokroto, a skala je hrapava in to ne moti prehudo. Kmalu sva na vrhu zoba, od katerega sta po kratkem spustu do vrha raza še dobra dva raztežaja lepe, izpostavljene plezarije. Krušljivost je tukaj manjša. A kaj, ko se pripodijo mrzle megle in iz nje kaplje. To je botrovalo, da sem se v zadnji štirici na enem mestu prijel za klin, moj soplezalec pa je smer zmogel prosto. Plezala sva cug-cug.
Smer je zelo lepa, jo priporočam. Na vrhu Debele peči sem se zazrl proti Krmi z vzletišča »wingsuitarjev«, ki od tod skačejo v globino, preletijo steno proti levi in se nato desno usmerijo proti Krmi, kjer pristanejo s padalom. No, jaz sem bolj za peš varianto, sem ugotovil.
Sestopila sva po markirani poti čez Lipanska vratca v Krmo, ki je malo daljša kot sestop po grapi nekaj vzhodneje, a snega je veliko in sestop bi tam utegnil biti zoprn. Pa še gada (prvič v življenju) ne bi videl (beri skoraj pohodil), če bi jo ubrala po grapi. Še ena sreča več na današnji dan, si mislim. A bi bilo čudno, če bi bilo drugače. Imel sem čast plezati z duhovnikom mariborske nadškofije, ki ima poleg vsakodnevnih duhovnih zadolžitev (ali ravno zato) še nekaj prostega časa za doseganje višin tudi v gorah.
Na kovinarski koči se ob golažu tare mojstranških gorskih reševalcev, ki so spremljali gorskega tekača Francija Teraža, ki je v 21 urah in pol štirikrat zmogel pot na vrh Triglava in nazaj v Krmo. Izredno in prav dobro dene, ko mu sežem v roko, preden se skoraj nič kaj vidno utrujen odpravi proti Mojstrani. Nekateri so res izredni.