Sezona lednega plezanja se je začela z zamikom. Prvo turo, ki je malo dišala po zimskih razmerah ssam naredila z Domenom kosijem na Silvestrovo. Seveda se mi je takrat zelo kolcalo po lanski sezoni in sem na vse pretege iskal primerne razmere, ki jih v neki razumni bližini moje rodne Mežice ni in ni hotelo biti. Tako smo v upanju na vsaj malo predelanega snega odšli z Andrejem Gradišnikom in Miho Šumnikom v Gladek žlih na domačo Peco. Zimskih razmer je bilo le za vzorec, zato smo se toliko bolj razveselili vsake flike predelanega snega.

Splenih objav na straneh je bilo bore malo. Kjer pa so bile naznanjene vsaj solidne razmere pa so se vile cele procesije, zaradi tega smo se, na pobudo Igorja Radoviča, z Boštjanom Juričem podali v Makekovo kočno plezati smer Izgubljene rokavice. V smeri so celo trije raztežaji dišali po ledu, kar smo z veseljem pograbili in uživali teško pričakovano veselje zimske sezone.

Pa je minil še en teden zime z jesenskimi temperaturami, kešar smo imeli že čez glavo zadosti in smo se odločili izsilit zimo za vsako ceno. Tako sva se z Domnom Petkom pridružila Gregu Lačnu in Andreju Gradišniku pri izletu v Maltatal. Pozen odhod je botroval gneči v slapu, kjer je bilo manjkal le dušni pastir, pa tudi on bi bil Ljubljančan. Z Domnom sva se odločila za daljši osamljen slap Marimpel iz katerega sva po dobrih 100m soliranj obrnila zaradi nevarnosti plazu. Nato sva se napotila v Mittlerer Maralmfall 1 in ga kljub napeljanemu ‘top rope’ preplezala točno po sredini. Pri sestopu in špranciru proti dolini sta se nama nasproti že pripeljala divjaka, ki sta s prve (ened po več destletjih neplezanja slapov) spoprijela s Katedralo in jo tudi osvojila.

Dan zatem sva se z Domnom Kosijem spet navezala pod Sušico v Logarski dolini in začel se je uživaški ples po zaledenelih slapovih. Po preplezani Sušici sva v Palenku izbirala težje odseke ledu za trening in se kljub žeji po še odpravila domov, saj je bil naslednji dan nov dan plezanja. Skupaj z Brankom Mačkom in Janom Špilerjem smo šli še enkrat v Maltatal preplezat Katedralo in Supervlažnega, kar nam je brez večjih naporov in v prvih znakih zimskega vremena tudi uspelo.

Zimske temperature še vedno niso bile del zime, zato je informacija o dobro narejeni Tomazinovi smeri v Stenarju naletela na plodna tla in spodbudila 4 korošce, da smo se odpravili na pot pod eno najbolj opevanih sten v Sloveniji. Štart iz parkirišča v Vratih je bil že ob 5ih zjutraj, vrh stene pa je kot prvi ogledal Andrej Gradišnik čez dobre 4 ure. Malo za njim pa še kozorog, Franc Terimek, Ludvik Golob in jaz.

Za potešitev ledne potrebe je moralo zadostovati plezanje v Božičevem slapu in Helenski sveči. Nato pa je spet sledila včerajšnja plezalna nedelja, ko sva z Domenom kosijem v slabi uri inpol preplezala Reberski graben, se odžejala pr Zadružniku in nadaljevala v Raztočniku. Preplezala sva ga v slabih 3/4 ure ter nadaljevala v Avtocesti. Za kaj več je zmanjkalo časa, saj naju je doma že čakala Tanja z domačimi klobasami in pivu.

Mraz je končno obiskal tudi naše kraje zato se nadejam še mnogih mezlih užitkov v preostanku zime.

Rok

 

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments


Objavi komentar