V Platah

Prav vesel sem bil, ko je načelnik Igor na mailu na pol javno objavil, kaj bo počel tretji teden julija. Ker se je tudi meni izšlo s časom med tednom in sem si že dolgo želel preveriti in utrditi plezalsko kondicijo v kaki konkretni smeri, smo se pač začeli pogovarjati. Pridružil sem se tako rekoč družinski navezi Igorja in hčerke Katarine. Smer – Plate v Mali Raduhi. Vesel sem bil izbire, ki so jo prvič plezali prav tako trije plezalci – Lipi Lagoja, Jože Peruš in Zdenko Štern leta 1956. Počasi bo pol stoletja.
Ob 6.30 pustim avto v Črni, od koder se z Igorjevim »terencem« podamo proti Bukovniku. Tam parkiramo in se med pakiranjem rukzakov vmes pravhamo s štajersko navezo, ki gre plezat »nekaj« levo od Plat. Jaz samo poslušam, načelnik AK Črna pa kot poznavalec Raduhe privzdigne zdaj eno, zdaj drugo obrv in nič veliko ne komentira.
Včerajšnje plohe so tako sprale ozračje, da se zdi Raduha kot na dlani. Tako vreme poleg plezalcev marajo tudi fotografi in še kdo. Tudi zato večkrat slikam jutranjo idilo.
Pri GRS koči še ni koga, dežurni pridejo šele čez dva dni. Vhod lese stražijo biki; izgleda da letos med njimi ni »ta hudih«.
Nova pot na Raduho je res lepo nadelana in v tem letnem času se spremeni v pravi botanični vrt. Na vstopu pod steno jo Igor mahne nekam v desno in razloži, da je originalen vstop tukaj. Jaz sem vedno vstopal levo od luknje in stebra in šele sedaj sem spoznal tudi originalni začetek smeri. Resnici na ljubo – je tudi veliko lepši; sicer daljši, a nekako bolj paše k Platam kot tiste trave leve variante.
Pri luknji grejem prste, ker vem, da bo naslednje dva raztežaja treba delat. Že prej se dogovorimo, da Igor leze naprej. Meni zaradi vplezanosti kar paše. Fotografiram. Vrv, ki jo Katarina spušča skozi varovalo, hitro teče, ustavi se le tu in tam; mi je znano na katerih mestih – na detajlih, kjer sem se kasneje »malo zbulal čez«. Pa ne, da ne bi bilo fajn, le neko eleganco bi si rad privoščil še tukaj, če sem si jo tudi na drugih mestih, si mislim. Katarina se po skali giba ko kak paličnjak. Kjer stopi, drži. Njeno plezanje je verjetno tudi genetska posledica vodilnega v navezi. Igor pleza na ziher, kar mi je všeč, pa varno in lepo se giba. Ona sicer pravi, da jo je veliko naučil tudi njen Iztok, kar gotovo drži. Ampak očijevi nasveti so nenadomestljivi. Že pred leti sem se spraševal o tem fenomenu, ko sem svojega očeta opazoval pri kaki težki kirurški operaciji. Zdi se mi, da včasih znanje v takem kontekstu niti ni predano verbalno ali neposredno praktično; človek kar začuti in spretnost ponovi (seveda lahko tudi nadgradi), ne da bi vedel kako. Kri ni voda.
Ob teh mislih mineta najtežja raztežaja in kmalu smo pri knežjem kamnu, z votlinico in živo zeleno jaso, kjer rastejo Šenturšeljce (http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_1999_01.pdf). Kot bi jo malo prej uredil kak Vrtnar. V tej idili se malo več popravhamo, jaz pa se spomnim, da sem prvič plezal Plate kot novopečeni pripravnik GRS tam nekje 1996 z Milanom Plesecom in pokojnim Francem Oderlapom. Ker sem plezalke pozabil pri koči, sem takrat v smer šel kar z gojzarji. Pa ne vem, da bi se bil posebej matral. Kasneje sem imel čast v to smer vstopiti še z Andrejem in Marijo Štremfelj, prvima zakoncema na svetu, ki sta skupaj stopila na Mt. Everest (vem tudi, da je bil Andrej več let pred tistim prvi Slovenec na najvišji točki sveta). A poletna ploha, ki ji ni in ni hotelo biti konca, nas je takrat prisilila k čakanju v smeri in abzajl je bil edina logična izbira potem, ko so bile gladke plošče razmočene. No, čas za poslušanje zanimivih doživetij pa je dragocenost zase.
Tudi v tokratni navezi se nisem počutil manj »častno«, saj smo poleg nekaterih spominov vsake toliko izrazili svoje plezalske načrte za naprej. Pa naj ostanejo tam, v smeri…
Na vrhu smeri še nekaj fotografij, Igor pa ne pozabi na »žgalno daritev za Gospoda«; sestop po novi poti je zelo varen: na stari  sem imel vtis, da vseskozi visim poševno proti dolini, popravljena nova pot pa je lepo zbalansirana. Ob poti bujni cveti kaduljasta roža, ena najstrupenejših pri nas. Tudi Igor jo pozna kot endemično za Kamniško Savinjske Alpe pod imenom Turška preobjeda; domačini ji rečejo tudi »voukouc«. Se ni za hecat z njo, za gledat pa je varna in celo lepa.
Po dolgem času pozdravim Jelko in Vilkota pri Bukovniku; če se ne bi ulilo, bi pri mizah na eni najlepših teras v Kamniških posedeli še pet minut, kaj več pa tudi ne. Pozno popoldne smo že v dolini.