Ne spomnim se natančno, kdaj sem si zadal, da vsaj enkrat letno splezam na Veliki Klek. Verjetno v študentskih časih oz. v obdobju, ko so mi goro kot privlačno prikazali in dokazali malo starejši pri GRS Koroške. Kakih 15 let bo tega. Od takrat menda res ni minilo leto, da ne bi stal na njegovem temenu. Razdalje so relativne in tistih 250 km iz Ljubljane sploh ni ovira tudi, če nimaš celih dveh dni na razpolago. V preteklih letih so vzponi minevali v družbi enega, dveh ali celo več prijateljev, ki so si zaželeli na vrh v navezi. Čeprav nisem gorski vodnik, sem glede na poznavanje gore z vseh strani navezo ponavadi vodil z dobrim občutkom. Bile so res lepe ture-še danes me marsikdo spomni na detajle, ki sem jih že davno pozabil. Letos sta se glavna dejavnika, vreme in čas, poklopila šele avgusta. Z družbo se letos ni izšlo. Bo pa priložnost malo pomeditirati pred Velikim šmarnom, ko bom na poti sam, si mislim.
Zaradi posebnih okoliščin sem se letos vožnje kar veselil. 3 ure in pol brez drvenja je zadoščalo, da sem izjemoma parkiral visoko – pri Lücknerhütte na 2300 metrih. Prispel sem pod večer. Le še ura zložne hoje me je čakala do Stüdlhütte na 2800 m. Na poti so žvižgali zavaljeni svizci, ki pridejo brez strahu do steze. Na koči so bila ležišča zasedena. Mar bi prej, kot vedno, poklical. Polna luna je, pa baje nek vsakoletni vikend utrinkov, pa sobota; lahko bi prej pomislil. Prosil sem, naj mi dajo le eno deko, sploh ni problema. Gospodar mi naroči, naj povečerjam ter se ponovno oglasim čez 2 uri. Strinjam se, čeprav je večerja tam gori prej podobna ohcetni pojedini z imenitnimi napisi nad jedili kot pa tistemu, kar bi pred vzponom resnično potreboval. Po okrepčilu so našli ležišče in ob devetih spim. Rožljanje derez me zbudi ob 2.30, vendar se mi še ne da vstati. Planiral sem ob štirih. V prve skale Stüdligrata nameravam vstopiti ob svitu. Po nepotrebnem sem se uštel, saj je luna tako močna, da bi bil vzpon ob njej nekaj posebnega. Ko mi zmrznjen sneg ledenika že hrešči pod derezami na 3100 metrih, uzrem nad t.i. »zajtrkovalnico« v grebenu čelno svetilko. Plezalci ob polni luni torej. Dobra ideja za kdaj drugič. Pristop do grebena spremljajo solze svetega Lovrenca, kot rečejo astronomi perzeidam v tem času. Posebno doživetje!
Pristop na greben ima več variant, tokrat spet uberem novo, ki dolgo poteka po zahodni steni sem in tja. Sledita mi dva Nemca, ki se tod še ne varujeta. Na greben izplezamo tik pod zajtrkovalnico, kjer se začne malo bolj zares. Lokacija upraviči svoje ime in po okrepčilu se zaženem navzgor. Odlični granit in guma gojzarjev sta prava kombinacija, če je treba kje delat bolj na trenje. Pa skoraj ni, saj so skalni roglji čvrsto zagozdeni in včasih se vzpenjaš kot po stopnicah. Malo pozornosti zasluži le požled, ki ga je proti vrhu več. Ja, v kopnem je to precej lahka in hvaležna tura, ki komaj upraviči oceno III, morda na račun izpostavljenosti. Spomnil sem se na Nenada, ki je smer plezal lani s smučmi na hrbtu in v zasneženih razmerah. Kapo dol! Na vrhu je ura šele 7.30, a gneča je precejšnja. Z normalne smeri se vije kolona vodniških navez. Nekaj obveznih fotk, SMS, nato pa malo akrobatsko mimo navez v škrbino med Velikim in Malim Klekom. Ravno toliko je snega, da sestopam v derezah. Brez njih tokrat ne bi šlo. Morda se s tem niso strinjali tisti, ki jih helikopter enega za drugim pravkar pobira nad kočo na Adlersruhe, mi pa to opazujemo od zgoraj. Kasneje izvem, da nič hujšega, izzvzemši odrgnine praktično povsod, potem ko so se zapeljali po ostri drsalnici nekaj sto metrov.
Tako se zgodi, da kapučino ob 10.30 že pijem pri koči, kjer sem se pretekli večer odpravil navzgor peš. Res je šlo hitro in intenzivno. Čudovit dan se je naredil in vožnja domov skozi slovensko Ziljsko dolino, ko reflektiram misli, srečanja in dogodke preteklega dneva, ga naredi še toliko lepšega.
