Jan: “Bi šva kam jutr?” Js: “Ok, mrn mamo barat, če bo meva Frido.” Jan: “Hodit?” Js: “Ne, lest.”

Po letu in treh mesecih sem prvič prosila mamo in atija, če pazita Frido, ker grem plezat (celodnevno)… In čeprav je minilo že toliko časa in (sodeč po zadovoljstvu naše male) nikakor nisem pod vprašajem dobre mame, sem imela težave z odhodom. Kar neko slabovestno kljuvanje v prsih… Ko sem odsotna zaradi faksa, se mi zdi nekako upravičeno. Da grem pa lest in uživat na sonce, zavoljo tega pa predajam v celodnevno varstvo nekoga, s komer sva najraje skupaj …hm… To pa ni upravičeno!

No, z Janom sva šla v Klemenčo peč plezat Vesele nogice. Ker mi ni bilo najbolj jasno, zakaj Vesele nogice, je Jan super odgovoril: “Ja če bi se smeri reklo Naložena piz**** je nihče ne bi šou lest.”

Med vožnjo proti domu je zopet nastopil čas planov. Z Janom to dostikrat počneva, nekaj imava uresničenih, kar dosti pa tudi ne… In med planiranjem in sanjarjenjem mi zazvoni telefon: “Kdaj prideš? Frida te že cel dan kliče in joče…” In slabovestno kljuvanje se nadaljuje… Verjetno bomo plane uresničevali čez kakšno leto…

Suma sumarum: Na soncu je bilo super. Smer je klasično za desno stran Klemenče naložena. Oba sva se borila s pekočo bolečino nog v plezalkah in v tem duhu je tudi potekala današnja plezarija. Končna malica je bila dobra, še boljša pa zelenjavna juha in šnite, ki so čakale doma. In seveda moja ljuba Frida, ki je istočasno ko me je zagledala, vzklikala mama in zizi.

Nad nama je cel dan prhutala ena kavka…


 IMG_0749 IMG_0746 IMG_0744 IMG_0750

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar