Nedelja je čas za praznovanje. Tega se držim in zdi se mi, da se stvari hitro postavijo v red. Hribi so pogosto del tega praznovanja, čeprav se v nedeljah ravno zgodaj ne da odpraviti. Po nedeljskih obveznostih se tokrat odločim za Zeleniške špice. Kot študent sem jo tja že mahnil, a sem na detajle prečenja pozabil. Spomnim pa se, da se mi je začetni spust s Staničevega vrha (do tja 2 uri), poleg še kakega detajla, takrat zdel zelo zoprn. Tokrat ne. Morda sem ubral pravo linijo po grebenu in potem v steno. Prečenje traja 2 uri, če greš po grebenu ves čas, pa morda še kaj več. Vseskozi so se odpirali in zapirali megleni zastori, planik na južni strani je polno in skoraj ne da se, da ne bi hodil po njih. Vzpon na najvišji, približno 100 metrski stolp je kaka III-IV, da pa se lest tudi kaj več. Meni je »uspelo«, po nepotrebnem.
Na Srebrnem sedlu sem se obrnil kar v Repov kot, čeprav je na Planjavo zgolj 30 minut. Spet dobra ura do avta, vmes sem spraznil še del kompleta prve in nujne medicinske pomoči, ko sem naletel na sestopajočo navezo. Spremstvo soplezalca je zadoščalo, ekipi na Brniku smo prišparali delo…

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Dober članek, pa malo prekratek….res pa je da manjkajo fotke,…res škoda.
    Jurij piše, piše in se vedno razpiše,….. Tokrat? Zmanjkalo besed, kot fotk.


Objavi komentar