Nekje v tretjem raztežaju nama je postajalo vse bolj jasno, da bi bilo treba v kratkem obrniti. Bila sva dobrih 100 m nad tlemi, ura pa je bila že skoraj poldne. Vztrajala sva in počasi nadaljevala ter ob pol dveh zjutraj stala na robu severne stene Ojstrice!
Navadno bi v takšnih razmerah že davno obrnil in pred opoldnevom na toplem ob pivu prepričano razglabljal, da se itak nebi dalo preplezati, na tihem pa bi me glodal dvom, zakaj nisva še malo tišala?! No, tokrat to ni bilo potrebno, ker sva tišala do konca in še malo čez. Najbrž v razmerah kot so v steni, niti m2 površine s škripavcem – le suh pršič, to ni najbolj pametno in smiselno početje. Vendar sva imela dober dan, motivacijo in željo. Osemnjst ur sva porabila, da sva preplezala Herletovo smer v severni steni Ojstrice. Plezanju kar ni hotelo biti konca. Ravno, ko sva se pripeljala domov, se je pošteno delovno ljudstvo odpravljajo v službe, midva pa, razbolena, v horizontalo.
Andrej Gradišnik in Grega Lačen
5.431 Responses
Čestitke ! Za to matranje in vztrajnost si jih pa res zaslužita :).
Uau! Čestitke za noro doživetje in nor vzpon!