Včeraj sva se s Tjašo(AO TAM) odpravila plezat Kramarjevo smer(III/2-3,M) v Storžič. Z avtom sva se uspela pripeljat do planinskega doma, tako da je bil dostop že skoraj frikovski. V prvem raztežaju naju je pričakal neuporaben sneg, ki je hkrati tudi dobro skrival skalne razčlembe in trave, tako da sva se povarovala. Razmere v nadaljevanju so bile boljše, mestoma odlične. Do bivaka sva napredovala precej hitro, v kaminu pa se sva se spet navezala. Sledila je lahka grapa do kamina z zataknjenim balvanom. Vsaj meni je bil to najtežji del smeri, v trenutnih razmerah verjetno okrog zgornje M4 s solidnim varovanjem. Utrujena, a z nasmehom na obrazu sva prišla na vrh okrog pol 4h-za smer sva porabila debelih 8h.
Ker je bila gaz v dolino narejena, midva pa prepričana da vodi čez Škarjev rob do avta, sva ji pridno sledila. Po kakih treh urah, seveda v temi, se nama je že dozdevalo, da verjetno nisva na pravi poti. V prepričanju, da kam drugam kot v Lom nad Tržičem ne moreva priti, sva nadaljevala po gozdni cesti. Pri prvi kmetiji sva se ustavila in povprašala kje sva, odgovor pa naju je kar šokiral. Bila sva namreč na Jezerskem. Domačina sta naju nadvse gostoljubno povabila v hišo, naju nahranila, nato pa še odpeljala do najinega avtomobila. Človek kar težko verjame, da takšni ljudje še obstajajo.
Tako nama bo najina Kramarca vsekakor ostala v čudovitem spominu.
