11. avgusta 1963 leta sta se v Mihovi smeri v Mali Raduhi smrtno ponesrečila komaj 16. letna Dora Šek in dve leti starejši Ivan Burjak.

Že naslednje leto so koroški alpinisti v njun spomin izvedli prvo komemoracijo. Od takrat naprej, se poleg Dore in Ivana vsako leto spomnimo vseh, ki so odšli.  Ožbeja Povsoda, Edija Drofelnika – Školčkija, katerega pepel smo na njegovo željo raztrosili po vrhu Raduhe; pod Manaslujem nesrečno preminulega Franca Oderlapa in na lani v plazu pod Malo Raduho ugaslo življenje veselega muzikanta, prijatelja in obetavnega alpinista Tomaža Laznika. Vsako leto se spomnimo tudi ostalih koroških alpinistov in gorskih reševalcev, (med katerimi želim posebej omeniti meni dragega Francija Telcerja), ki smo jih poznali in jih ni več – poslovili so se tako ali drugače, nekateri tudi tam, kjer jim je bilo najlepše.

Včeraj se nas je v Grohotu zbrala kar lepa druščina pripravnikov, alpinistov, gorskih reševalcev, prijateljev … . Nekateri so plezali, drugi kuhali, obujali spomine… .

Sam sem se v zgodnjem popoldnevu preko Stanetove zajede podal na vrh Raduhe in obujal spomine na Školčkija in najina doživetja. Med sestopom sem se ustavil tudi pod meliščem pri Tomaževem spominskem obeležju.

Malo počitka (časa za počitek bo še dovolj) in okrepčila ter nazaj pod steno. Tokrat me je kot najstarejšega registriranega alpinista v klubu spremljal najmlajši – Gašper Stopar. Obetavna predaja tradicije.

Preplezala sva  Mihovo smer, jo osvetlila z “vrtnim ognjem”, pod steno oblikovala “ognjeni križ” in že v temi sestopila do koče prijaznih gorskih reševalcev. Obujanje spominov in prijetno druženje. Naj bo še dolgo tako !

Igor

Življenje je vendarle dar in veselje, ..... zvečer je bilo razpoloženje mnogo bolj veselo
Jožijeva Zdenka in naš Karlo sta pričarala odlično enolončnico
Pa še naš najmlajši - Gašper, ki iz smerce v smerco pleza bolj zanesljivo in suverno

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar