V nedeljo smo se navsezgoda zjutra, ko vsi pošteni ljudje še spijejo, na Polani srečali štirje neustrašni – Rok, Gašper, (uvoženi) Jan-Špilč in Boško, ter se podali proti avstrijski meji. Neustrašni smo bli le prva dva kilometra, ker nam je malo nad Kosovo bajto na cesto povsem nepričakovano skočila zdrava srna. Naša in njena sreča je bila, da je na brežini malo zakopala, s čimer je zgubila delček sekunde in zabremzala tik pred vrati Rokovega avtomobila. Desetinko sekunde prej – bi šli pač plezat helensko svečo, srna pa večne pašnike…
Usmerili smo se v Maltatal, kjer so nas pričakale skoraj pomladne temperature – poleg tega so bile čez dan napovedane bistvene otoplitve. Z Rokom sma se takoj zagnala proti zadnjemu Maralmfallu (WI5, 210m), ki ima izrazito prisojno lego in je bil ta vikend verjetno ena zadnjih priložnosti, da se ga spleza. Slap je bil izjemno ‘bogat’, kot se je izrazo Rok, poleg tega pa ne izgleda pretirano plezan. Začuda, saj v sosednjem – srednjem Maralmfallu – kar mrgoli čeških in ostalih navez, ne glede, da je najin cilj na pogled mnogo bolj fascinanten od svojega soseda, pa tudi kvaliteta in dolžina resne plezarije je tukaj neprimerljivo ugodnejša. Sonce nama je res prizanašalo, saj so ga celo jutro zakrivali koprenasti oblaki, da ni usmerilo vse moči v led pod najinimi cepini. Kljub temu je bilo opoldan, ko sva abzajlala in ko se je povsem zjasnilo, vroče kot na morju.
Najina kompanjona Gašper in Špilč sta se sprva usmerila na desno stran potoka, proti slapovoma Marimpel in Mareiner, vendar sta si kmalu premislila, saj je bila pot povsem zamedena in sta po lastnih besedah gazila do jajc, ter prišla na sončno stran grabna. Splezala sta srednji Maralmfall, vendar sta izstopno svečo izpustila, menda ju je tisto gazenje do j… preveč utrudilo:)
Ko sma se z Rokom malo okrepčala, sma krenila naslednjemu cilju naproti. Namen sva imela splezati Wintasun, če pa je led v prvem raztežaju res preveč tanek, kot je napovedovalo spletno poročilo, pa sosednji Gamseck. Ko sma s ceste pogledoval proti svojemu cilju, nisma bila navdušena. tja se je namreč vila cela procesija, po parkiranih avtomobilih sodeč – Čehov! Vendar se jih je večina k sreči očitno usmerila drugam, saj pod slapovoma ni bilo gužve. Zakaj k sreči, pa sma spoznala kmalu, ko naju je predhodna naveza neprestano bombandirala s kosi in koščki ledu in ko sma videla mladega Čeha, ki je po strmem pobočju na glavo skočil za pobeglo čelado. Res ne dam mnogo na stereotipe, vendar se ti o Čehih v gorah tako dosledno potrjujejo… Wintasun je bil povsem dobro zalit in za razliko od najinega prejšnjega vzpona tudi vidno bolj obljuden. Dovolj je bilo samo zatikati cepin. Je pa presenetil 30 metrov dolg cug z oceno 4+, ki je bil pošteno postavljen pokonci in brez možnosti počitka. Po mojem mnenju težji kot tista petka v Maralmafallu, če ne bi bil ves prepikan. Poleg tega vsak od treh raztežajev ponudi izredno lepo plezarijo. S 160 metri slapa sma opravila – zanimivo – v dveh cugih:) Seveda z izdatno ‘štajersko’ pomočjo;).
Kot je zadnje čase že v navadi, so fotoaparati ostali doma. Gotovo pa bomo najlepše vtise ohranili v sebi!
S standardnim pirom na Polani smo opravili v pustnem duhu – po gorenjsko – in jo hitro pobrisali domov…
