Končno bo lep vikend! V petek zjutraj je celo brez oblačka. Še prodajalka na mitnici nad Heiligenblutom je vedre volje – prepozna me izpred enega tedna in zaračuna le 9 evrov (od siceršnjijh 32).
Ob 19h kreneva z Domnom Kastelicem od garaž proti bivaku. Pozno, a prej ni šlo. Oba v službi. Domen Petek iz AK Ravne je dal sveže in dobre podatke, da bo bivak poln, kot je bil že dan poprej. To je bilo sicer ob tej vremenski napovedi za pričakovati. Zato v nahrbtnik stlačim še ED 300 – lahko Campovo spalko in armafleks. In res: slabe 3 ure kasneje odpreva pločevinasto škatlo na 3200 metrih, v njej pa kakih 16 ljudi (v bivaku za 8). Če bi ležali le vzdolž, bi bili podobni sardinam v konzervi, tako pa so bili zviti vse povprek in krstila sva jih za »smotane filete«, kot je včasih pisalo na pločevinkah. Ni nama preostalo drugega, kot v sneg si spraskati kolikortoliko ravno poličko pred bivakom in se namestiti v na armafleks. Pred spanjem sva natalila 3 Jetboile snega; dobra ideja tole s kuhalnikom, ni treba nositi vode. Ker je desno in navzdol greben kar strm, spiva privezana na bivak. Presenetljivo spim 4 ure kot ubit, takrat se začne svitati mene pa zebsti. Bivak se prazni, sence alpinistov se razgubljajo v Palaviciniju, pa Nordwandrampi in še kje. Midva pa najprej na svež čaj za zajtrk, šele ob šestih pa start.

Ašenbrener ima z žlebom Bergler skupni vstop, nato se po približno 3-4 raztežajih odcepi levo. Sva prva, zagaziva v nedavno zapadlih 40 in več cm snega. Bolj je strmo, lažje je glede udiranja. Prečka v levo proti rampi, ki se izteče na severni greben je poledenela, zato Domen namesti več varoval. Ledni vijaki držijo kot pribiti (priviti). Rampa je ena sama uživancija, če odmislim, da drugemu v navezi v naročje občasno prileti konkreten kos ledu. Na izstopu sosednje smeri Mayerlirampe zagledam v zeleno oblečene alpiniste in takoj mi postane jasno, da tudi koroški soplezalci na skorajšnji skupni odpravi v Azijo zavzeto trenirajo. Na grebenu se smer prevesi tako, da jo neposredno obsije dopoldansko sonce in dva raztežaja prečke v levo v gnilem snegu nista najlepši del ture. Od zgoraj se občasno z vso hitrostjo pripelje  tovor sveže snežne plasti, ki ga odtali junijsko sonce. Domen se v eni od takih salv mojstrsko obdrži na nogah in rokah, meni v zavetju ob odličnih varovalih ni hudega. Sledijo še 4 raztežaji senčnega žleba, ki naredijo smer zopet prijazno. Izstop na vrhu gore je nekaj posebnega, prav logičen je in nikoli si nisem mislil, da se da izstopiti na mestu, kjer se mi je iz normalke vse zdelo en sam prepad. Na vrhu je danes množica alpinistov. Koroški kolegi ravno sestopajo, tudi midva kmalu; zaradi gneče se je treba s kako navezo kje pogoditi za prehitevanje. Koča na Adlersruhe je ravno ta vikend že odprta in gora postane s tem skoraj preveč prijazna. V kočo ne greva, se pa pripraviva na dričanje po sneženem pobočju do ledenika. Opazujeva manjše plazove, ki počasi polzijo ob nama, a nič nevarnejšega. Slutnjo o resnosti gore pa kmalu potrdi ropot helikopterja; dan kasneje izvem, da so bili tudi trije helikopterji in kopica reševalcev za dva češka plezalca na grebenu Stuedl žal prepozni. Novica me v naslednjih dneh spet in spet opominja k treznosti in budnosti pri hribolazenju – početju, ki človeka tako globoko zaznamuje morda ravno zato, ker ga na neusmiljen način uči živeti.

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Jurij, neverjetni ste. Take serije vzponov na Veliki Klek pa pred člani odprave Koroška 8000 verjetno še ni opravil kdo. Zdaj je pa najbrž končana. Zato vsem – čestitke za vse vzpone.

  2. Jure, iskrene čestitke za res lepo serijo vzponov na NAŠ Grossglokner ali VELIKI KLEK.
    Pa še mala finta pri plačevanju cestnine .Pri prvem obisku v letu mora cestninar zapisati registrsko številko avta ,naslednjič ,ko prideš ti zaračuna 9 evrov .Imeti moraš seveda potrdilo in isti avto .Velja celo leto.Člani Avstrijskega Alpenvereina pa imajo ( imamo ) letos 10 evrov popusta.
    Lepe pozdrave in mnogo sreče v Himalaji ; Gusta in Davorin


Objavi komentar