Bavarska v Steni, ukraden sendvič, kamen ter Monika in Mojca

V zadnjih destih dnevih sem se že drugič podal preko Stene. Tokrat sva z Rokom Barbičem preplezala Bavarsko (IV+, 500m) z Zimmer – Jahnovim izstopom (-IV, II-III, 300m). Lepo, odprto stensko plezanje v dobri skali. Eno samo veselje in uživanje.

Se pa le redko zgodi, da se ne bi pripetilo tudi kaj nenačrtovanega. Tokratna zgoba je naslednja.

Začelo se je že pred četrto zjutraj, ko sva z Rokom vnašala prve kalorije za dolg in naporen dan. Ko sem pojedel pol snedviča me je tista redna fiziološka potreba napotila v prostor, kjer se to pač opravi.  Ko pridem nazaj, preostale polovice sendviča, ki sem ga pustil na deski, ni bilo nikjer. Najprej sem pomislil, da se je Rok malo pohecal, a tudi po vztrajnem prigovarjanju, da potrebujem še malo kalorij, mi je zagotovil, da ga ni skril ali pojedel. Dobro, so ga pač odnesli polhi, ki jih je v tistem gospodarskem poslopju, kjer so skupna ležišča polno.

A glej ga zlomka, ko si oprtava nahrbtnike, v soju čelnih svetilk Rok opazi lisičko zvitorepko, kako kuka izza vogala, če je še kaj za pod zob. Upam, da ji je teknilo, sem ji privoščil tisti priboljšek. Jaz bom že.

Na prvem varovališču do naju nenavezani prilezejo ena Štajerka in ena Gorenjka ter dva Štajerca. Sledi tista običajna komunikacija, nato pa se zapodimo po eni sami ogromni, mogočni,  a razčlenjeni plošči Bavarske smeri. Sprva še malo tipanja, kdo je hitrejši, kdo bo koga prehitel, da mu ne bi bilo treba predlogo čakati in podobne misli. A že v drugem raztežaju se izkaže, da smo kar enakovredni plezalci in da bo šlo lepo tekoče.  Z Moniko Bogataj (AO Radovljica) in Mojco Hribar(AO TAM) več ali manj skupaj preplezamo celo smer. Simpatični dekleti, zgovorni, še posebej Monika. Kar med plezanjem mi je malo razložila zgodovino njihovega odseka, predstavila trenutno najboljše radovljiške alpiniste in še marsikaj drugega. Z Mojco sva bila pa bolj redkobesedna. Na štantih sva večinoma skrbela  za to, da  delavke in delavci v tobačni industriji ne bi ostali brez dela.

No, in še o kamnu oz. kamenčku.

Zimmer – Jahnov izstop. Ko prideš čez vse težave in si narediš varovališče nad krajšim meliščem, vrv pri varovanju drugega v navezi sem in tja sproži kako salvo kamnov in kamenčkov. Enega sem dobil na hrbet, drugi pa se je tako  ciljano odbil od stene, da mi priletel naravnost v brado. Na srečo je bil kamenček, ki mi je povzročil le manjšo presekanino. Prva pomoč ni bila potrebana, moja kosmata brada je bila na majhnem mestu pač bolj moderno pobarvana.

Žal si nisem zapomnil  vzdevkov preostalih dveh plezalcev iz AO TAM. Z  Rokom sva očitno vso pozornost usmerila na simpatični dekleti :). Sta pa fanta tudi ves čas plezala na “repu”, tako da prave komunikacije niti nismo vzpostavili. (Na strani AO Radovljica sem naknadno  prebral, da sta bila to  Sandi in Sebi. To je sporočila tudi Monika v svojem komentarju.)

Danes sem prav prijetno utrujen in vesel, da v mojih letih brez pretiranega trpljenja zmorem tudi še take ture. Gotovo bi šlo tudi še kaj več.  A glavno vodilo pri mojem postopnem sestopanju so mi vendarle doživetja.

Cigi