Včeraj ob 6. uri zjutraj smo se na Polani zbrali Rok Barbič, Zdenč Žagar, Primož Topler in jaz. Najprej nas je pot zanesla pod Rabeljski slap, ki pa je v vstopnem delu zelo skromen. Nato smo se spustili v Koritnico in si ogledali Lukežev led in Zelene slapove. Lukežev led je že slab, zato smo obrnili. In končno smo se po treh in pol urah vožnje znašli tam, kjer sem predlagal že v petek – pod Prisojnikom.

Izbrali smo si Centralni slap. Led je bil mnogo boljši kot v soboto v Seebachtalu, zato smo se navdušeni zapodili pod ključni del slapu. Začel je Rok. Obilen tuš čez svečo ga je prisilil, da je ves premočen obrnil in se s pomočjo abalakova spustil nazaj do Zdenča na prvem štantu. Ker tudi nama s Primožem ni dišalo neprostovoljno tuširanje, sem se zapodil po obvozni – originalni varianti. Tako je bil slap prvič tudi preplezan. V začetku lahkemu plezanju sledita dva zahtevna skoka, v katerih je skala še najbolj podobna breči. Hudo problematičen se mi je zdel zadnji skok v drugem raztežaju, kjer ni moč namestiti nobenega varovanja. Polet v primeru padca bi bil dolg kar nekaj 10 m. Po krajšem obotavljanju sem se zbral in odločno prelisičil to res neprijetno mesto. Ko sem v votlini nad njim v kompakten led zavrtal dva vijaka, sem si globoko oddahnil. Vedel sem, da danes ne bova poletela.

Pred nama je bila le še dolga prečnica v desno do slapu. Vse ostalo naprej je bila zgolj formalnost.

Za nama sta po tej varianti poskusila tudi Rok in Zdenč, a je premočenega Roka tako treslo, da sta se spustila pod steno. Tudi naslednja dva, ki sta nama sledila, sta obrnila. Plezanja po tej varianti res ne priporočam, ker varovanje zelo težko namestiš, tudi če imaš ustrezno opremo. Mnogo bolj priporočljivo je čez sicer naporno svečo, ampak tam je vsaj varno. V primeru podobnih razmer pa je bolje zaviti v kak sosednji slap. Če pa se že kdo odloči izogniti sveči po originalni smeri, naj obvezno vzame tudi kakega metulja srednje velikosti in kak skalni klin. Midva s Primožem sva imela samo ledne vijake, ker na to možnost pod steno nisva niti pomislila.

Ker se tudi na sestopu nisva hotela tuširati, sva sestopila čez kar kložasta snežišča v desno in na koncu opravila še krajši spust čez manjši slap. Primožu je bil to prvi spust po vrvi, ki ga je opravil z odliko. Sicer pa je bil to po Strannerbachu in Stanetovi zajedi šele njegov tretji vzpon, ki ga je komentiral “Super je blo”. Pa še res je. No, Rok in Zdenč seveda nista bila tako zadovoljna.

Tam, ko sva po prečnici zopet prišla nazaj v slap, sva srečala tri avstrijce. Malo smo pokramljali in ko sem povedal, da sem prejšnji dan plezal v Seebachtalu, mi je edini, ki je znal angleško razložil, zakaj je tam vedno tako samotno in brez plezalcev. Lastnik zemljišča menda dovoli plezanje le v novembru in marcu. Če te dobijo kje vmes, so zagrožene baje visoke globe. Pa me je potolažil, da bi Slovencem gotovo pogledali skozi prste. Upam da res, ker me bodo tam še videli tudi v tistih mesecih, ko sicer ne bi smel plezati.

Pa srečno !!

Premočeni Rok

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar