Čopov steber ali hommage dediju

Da nekdo dolgo v sebi nosi željo splezato kakšno smer, sem že slišal. Ko pa se vse skupaj vleče 12 let,  se vprašaš po razlogih. Po  vrnitvi z odprave Skieverest sva bila namreč z Grego Lačnom že dogovorjena, da splezava Čopov steber. Vzroki  stalnega prelaganja so tičali pri meni: v službi,  pa specializaciji, študiju, pa pomanjkanju kondicije, ki se ji pridruži nizka motivacija. Misel na starega očeta, po koroško dedija, ki je poleg staršev eden glavnih krivcev (beri zaslužnežev!) za moje hribolazenje, pa le ni dala miru.

Janez Gorjanc (starejši-starejši) je bil v času po 2. svetovni vojni Jeseničan, natančneje s Koroške Bele. Gornik in alpinist že od malega se je kmalu pridružil GRS. Večkrat je moral pustiti delo v železarni in hiteti v Julijce pomagat pomoči potrebnim. Tako je  bil  30. junija 1945, kmalu po vojni v ekipi tistih, ki so pomagali Pavlo Jesihovo pospremiti iz  zaključnih raztežajev pravkar začrtane slavne smeri Čopovega stebra, potem ko je Joža Čop dan prej samostojno izplezal. Kasneje je med Jožem in dedijem nastalo lepo prijateljstvo. Ko se je dedi preselil na Ravne na Koroškem (iz železarne v železarno), je tam ustanovil Alpinistični klub Ravne; še Jožev nečak Jaka Čop, znani slovenski planinski fotograf in Skalaš, je bil, kot se spominjam iz otroštva, večkrat pri nas doma  na obisku, takrat že na Prevaljah in z očetom sta modrovala ob fotografijah in hribovskih platnih, ki so visela po stenah, jaz pa sem kot mulc vse vlekel na ušesa.

Kot vidite, se je torej spodobilo, da si Čopov steber »pobliže« ogledam. Čas za to, vključno s kondicijo,  je prišel po vrnitvi z letošnjega osemtisočaka. Nekaj splezanih smeri pred tem in frikanje na avstrijskem Koroškem so samozavest spravili na raven, da sva z Gregom sklenila: čas je! Kljub temu sem imel tremo, saj v smeri nisem hotel pasti ali se obešati po šlingah ali lojtrah (ta zadnjih itak nisva imela s sabo). Grega sicer pravi, da je bil v skali marsikdaj bolj vplezan kot letos, a ko sem ga med pripravami gledal, kako pleza v VIII-, mi je bilo jasno, da grem v smer s prekaljenim alpinistom.  Fizično pripravljenost si je po Broad Peaku še izboljšal, ko je na družinskih izletih po koroških gorah prenašal hčerko Jannu, ki je s svojimi 10 kilogrami postala verjetno najmlajša kondicijska trenerka na svetu.

Že je dišalo po jeseni, tudi popoldanske plohe niso bile izključene na dan ki sva ga izbrala za vzpon. V prihodnjih dneh so vremenoslovci napovedovali sneg in možnosti odlašanja ni bilo. Za dostop do Čopa sva izbrala Skalaško smer (550m, V+).  Ravno tistih V+ mi je bilo eno od bolj zoprnih mest in ko sem v iskanju stopa s plezalko pohodil klin, sem si mislil, no ta je pa dobra – više gori v šestici v Čopu se bom pa verjetno po klinih šlepal.

Na vrhu Skalaške naju je presenetila ploha. No, plohica. Že sem pomislil, da po mokri skali ne bo šlo. A Grega me je »pomiril« rekoč: »Tam gori je tako strmo, da se skala ne zmoči hitro«.  Super tolažba. In res, skala je ostala suha, midva pa sva bila z enim nahrbtnikom in zelo premišljeno izbrano opremo lahka in hitra. Edina moteča faktorja zame so bili iz nahrbtnika dišeči sendviči s koroško salamo, ki jih je pripravila Gregova žena Eva. Po celi smeri sem požiral sline in mi zato še piti ni bilo treba veliko. Ter stalno zvonjenje Gregovega Samsunga S III; je pač tako, če imaš v nahrbtniku mobilnik direktorja pomembne firme.

Vstop v Čopa pomeni ogrevanje v nekaj raztežajih III. težavnostne stopnje, pa IV in nato V. Od rdeče votline gor pa se začne zares. Najprej VI- in ob 60-metrov dolgi vrvi še v istem raztežaju VI+.  Še ko to pišem, se spomnim skoraj vsakega giba. V smeri sem bil nenavadno priseben in celo zelo užival. Saj za to gre, a ne? Presenetili so me dobri oprimki (no, nekateri so se malo majali), seveda pa tudi previsna poč v desno, ki da tako oceno. V zgornji polovici me je fejst navilo v podlakti, ko sem začel izpenjati gurtno, za katero pa sem hitro ugotovil, da je že od prej bila v smeri. A odletel nisem. Sopeč, a zadovoljen nad prosto preplezanim raztežajem  sem prispel do Grega. Skupaj sva ugotovila, kak mojster je bil Joža Čop, ko se je v takratni opremi odpravil v takrat še neznano smer.

Sledil je akrobatski prehod iz razkoraka v steno (VI-), nato petica in vzpenjanje proti znameniti Čopovi prečnici. Sama prečka se mi ni zdela težka, šlo je kar samo od sebe. Na mizo nad prečko sem se prav tako spravil kar hitro, a sem se v vzravnan položaj zaradi  skalnega trebuha nad mizo prijel za staro zanko. Pa kaj, sem si mislil, za prvič je OK. Konec koncev je tudi Joža Čop, ko je izplezal v megli, enkrat stopil nanjo (na zelo gosto meglo namreč, kot je sam opisal). Še en raztežaj in z Grego sva po 7,30h na vrhu Plemenic. Čestitke, sendvič, malo vriskanja in sestop proti Luknji. Pri kapelici ob Aljaževem domu že obredno pozvonim v zahvalo, nato se ob okrepčilu na terasi koče   srečava s Koroško druščino – Miran Kaker – Keks s sodelavci je ravno sestopil s Triglava.

Spomin na prvenstven vzpon pred 67. leti, na dedija in še eno letos uresničeno željo so prebujali hvaležnost ob vračanju skozi Karavanški predor proti domu.

Skalaško smer s Čopovim stebrom, 1000 metrov, VI+, sva 10. 9. 2012 plezala z Grego Lačnom, oba AK Črna.