Z Denisom se po krajšem premisleku odločiva, da se bova udeležila tabora, ki so ga organizirali Outdoor Club Podgorica iz Črne Gore. V sredo 12.7. se dobiva ob sedmih zjutraj v Arji vasi in začneva z vožnjo. Po dobrih 14 urah in 730 kilometrih prispeva do najinega cilja, vas Grabovica. Med vožnjo seveda doživiva neskončno (nama) sumljivih prehitevanj, krav na cestišču, polovičnih cest, zgrešenih izvozov… Mislila sva, da si bova v sredo lahko še malo ogledala okolje ter naredila plane za naslednji dan. To se nama potem ni izšlo, saj sva prispela že v čisti temi in sva samo vrgla šotore, povečerjala in šla spat.

četrtek 13.7. vstaneva relativno pozno ob sedmih. A kar hitro ugotoviva, da je to še dobro uro prehitro, kajti vsi so še bili v šotorih. Ob osmih, ko posije sonce,  se potem kamp začne prebujati. Do devetih se potem malo pogovoriva z vodjo tabora, kako in kaj. Namen tabora je bil, da se mogoče spleza kakšno smer v še plezalsko nedotaknjenih vrhovih okoli tabora. Nama predlagajo, da greva pogledat Ogoreli Krš in morda najdeva kakšno linijo. Najprej si vse skupaj ogledava z daljnogledom, si neki zamisliva in kreneva proti smeri. Dostop do smeri pa je cela zgodba zase. Prebiti se je bilo treba skozi pas zelo gostega gozda, kar nama je vzelo veliko časa. Potem pa še dobre 100 v.m. iskanja prehodov po travah in skalnih skokih. Izkaže se, da je smer, ki sva si jo zamislila mogoča in dokaj priplezava do vršnega dela gore, kjer nama ostane samo lažje plezanje in iskanje sestopa. Sestop spet podobno kot prej, strme trave in skalni skok. Napraviva še en spust po vrvi in že sva pri gozdu… Preplezala sva smer Med stolpi (V-/IV, 100m + I-III, 100m).

Naslednji dan v petek 14.7. potem vstaneva uro kasneje. Zaženeva se proti vrhu (katerega imena nisem uspel zvedet), kjer so prvi dan že poskušali plezat (brez uspeha). Dobro uro in pol dostopa, spet podobna zgodba o borbi, le da tokrat z borovci… Spet si najprej ogledava steno, poskušava najti nekaj, kjer bi bilo mogoče najti prehode. V tem primeru je bila stvar bolj kompleksna, kajti stena je bila zelo gladka in na določenih mestih ni bilo dobro vidno kaj pričakovat. Po približno 100m lepega plezanja (zelo kompaktna skala, strmo plezanje, dobri oprimki, ocena okoli V). Prispeva tudi midva do mesta, kjer sva morala obrniti. Na tem mestu naju je pričakala gladka in strma prečka, ki nama je zaprla vhod v vsaj na videz lažji svet. Vrneva se v kamp.

soboto 15.7. se pridruživa navezi iz Črne Gore. Plezat se odpravimo v bližnji vrh Lojanik. Pol ure se peljemo z avtom, nato pa še ura peš. Plezanje je podobno kot v desnem delu naše Klemenče Peči, gladke položne plate, ki se plezajo večinoma na trenje. Ker smeri niso preveč težke preplezava dve smeri, Durmitorsko ogledalo (IV+, 310m) in Bijela ploča (V+, 175m). Opomba: dolžinski metri.

nedeljo 16.7. se ob devetih zjutraj odpraviva nazaj proti Sloveniji. Tokrat si izbereva drugo pot, ki se izkaže za hitrejšo in predvsem z lepšo cesto.

To je bila moja prva takšna izkušnja, da sem plezal neraziskan svet, tako da sem kar zadovoljen s taborom. Če bo mogoče, se v te kraje še zagotovo vrnem za več kot tri plezalske dni. Kot zanimivost še omenim, da sva napravila 1448km s povprečno hitrostjo 59km/h, stroški na osebo za vseh pet dni so bili pičlih 90€  (hrana, gorivo, cestnine,..)

DSC01430 DSC01432 DSC01434 DSC01409 DSC01411 DSC01413 DSC01415 DSC01418 DSC01422 DSC01423 DSC01424 DSC01425
20187184_1600953639916338_845812367_o

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar