Športno druženje a.k.a. tolažilna nagrada za planiran tabor

Hja, včasih samo želja pač ni dovolj. Planiran športno-plezalni tabor smo morali zaradi slabe vremenske napovedi odpovedati. Zaradi tega, smo iz vikenda iztisnili eno manjše druženje v plezališču Kotečnik. “Prva skupina” smo bili jaz, Tjaša, Denis in Rok K. . Dan je potekal sproščeno, ampak kljub temu, smo se lotevali smeri, ki so bile nam na zgornji meji.

Rok, ki si predvsem še nabira izkušnje s plezanjem v skali se je pogumno lotil smeri beli svod, ki je ocenjena s 6b. Ugotovil je, da bo potrebno še malo vztrajnosti, ampak slej ko prej bo šlo! Tjaša se je prvič postavila v smer z oceno 7a, zadnji dnevi raja, in ob zadostni vzpodbudi z moje in Denisove strani brez težav naredila večino gibov. Za preostanek gibov pa se je odločila, da mora biti kakšna stopinja celzija več, da bo dejansko čutila prste :). Z Denisom sva imela za glavni “projekt dneva” kratko a zanimivo smer, Hanta yo, s katero sva začela prejšnji vikend. Meni je od zadnjič manjkala rešitev za zadnji gib v smeri, Denisu pa malo sreče v spodnjem delu. Po krajšem “študiranju” smeri sem jaz potem uspešno preplezal svoj drugi 7b, Denis pa je v svojem najboljšem poskusu pokazal, da bo tudi s to smerjo zelo hitro zaključil! Meni je pred tem uspelo preplezati še zadnje dneve raja.

Druga skupina, ki so jo sestavljali Jež, Ploj, Alina in Peter, se nam je pridružila ob pol 3. Večinoma začetniška skupina se je kar hitro zapodila v smeri nabirat potrebne izkušnje, Jež pa se je med tem sprehodil po smeri Zajeda na lusko 6b, in nato še popravil svoj greh od zadnjič, Vabeča globina 6c+.

Dan je torej kljub odpadlemu taboru minil v pozitivno naravnani klimi 🙂

Priprave na tabor

Z Denisom sva bila zmenjena, da greva v nedeljo plezat v Kotečnik. Ta informacija je prišla na uho Ježu, in kar naenkrat je bil ves Kotečnik obarvan v barve AK Črne. Zbralo se nas je namreč kar devet. Lepo je, ko se naključno zbere toliko članov enega kluba.

Plezali smo smeri: Hanta yo, Evropa 92, Narobe svet, Mravlja, Črnka, Vabeča globina in druge…

Levo od plat – Raduha

Včeraj sva se z Andrejem Gradišnikom odpravila plezat v domačo Raduho. Za cilj sva si izbrala smer “Levo od plat VI/V+” (oz. je izbral Andrej, ki je Raduho prečesal po dolgem in počez). Smer po prijaznem začetku, v srednjem delu vstopi v strmi svet, ki ponudi tri raztežaje lepega plezanja. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnila prečka v plati nad drugem težkem raztežaju, ki zaradi malo bolj “redkega” varovanja zahteva malo več zbranosti, kot bi drugače. Smer je očitno malo zapostavljena (kar se mi zdi škoda), saj je v drugem težkem raztežaju poka po kateri se pleza, kar precej zaraščena.

V glavnem prijeten plezalski dopoldan!

Jutranji pogled na Malo Raduho.

Začetek težav.

Zaraščen drugi težji raztežaj.

Konec težav.

Na jug po sonce.

Ob vedno večji poplavi zimskih vzponov ostalih članov, se jaz še kar nekako ne morem sprijazniti, da bo treba počasi nadeti rokavice in prijeti za cepine. Z Andrejem Gradišnikom sva včeraj ob meni udobni uri (pol 8) štartala proti Ospu. Plezala sva smer Prečenje, ki se vije čez celotno steno od desne proti levi. Na najino srečo naju je vseskozi grelo sonce, tako da je bilo udobje na vrhuncu.

Prečenje

Andrej v zadnjem raztežaju.

Božični Osp

Napoved vremena skoraj prelepa, da se teh prostih dni nebi izkoristilo. Z Denisom se odločiva, da se glede na visoke temperature odpraviva v Osp plezat daljše navrtane smeri. V torek zjutraj najprej “postaviva (quechua <3)” šotor in se takoj odpraviva plezat. Denis je prvič v Ospu zato za prvo smer izbereva klasiko: Medo. Sestopiva kar peš, da se še malo razhodiva. Temperatura je dovolj visoka, da se odločiva za desni del stene, ki je v senci (v levem realno niti nimava kaj iskat…ha-ha). Druga smer je “Super muha“, za katero lahko rečem samo da je super (razen bolečega 2. sidrišča, kjer te brez usmiljenja napada grmičevje), priporočava… Za danes sva imela v planu splezati še kakšno smer v desnem delu stene, a kaj ko vreme kljub dobri napovedi ni najbolj sodelovalo. Megla je prekrila steno od koder ni več hotela, in midva sva se odpravila nazaj domov.

Super vzdušje v super muhi.

Višja sila…

Proti koncu smeri Medo.

Dolomiti, Tofana di Rozes

V četrtek proti večeru smo se z Denisom in Tjašo Kolar (PD TAM) prvič odpravili plezat v Dolomite. Vse skupaj je potekalo v okviru manjšega tabora našega kluba.Ker smo tja prispeli šele okoli 11 ure zvečer se odločimo, da bomo prespali na enem izmed parkirišč pod prelazom Falzarego in ne bomo iskali kampa. Načrt za prvi dan je bil namreč, da gremo plezat v Tofano di Rozes. Naslednji dan se ob 6 odpravimo proti Tofani z vrha prelaza Falzarego (napačna interpretacija italijanskega jezika -> napačno izhodišče). Po dobri uri in pol prispemo do prvega cilja, smer Constantini-Ghedina (VI-, 530m).  Z iskanjem vstopa nimamo problemov, kot tudi kasneje ne z iskanjem poteka smeri. Smer poteka po lepih in strmih prehodih na levi strani stene drugega stolpa. Po oceni je najtežja prečka v levo, ki potem pripelje na raz, ampak nekako se nam ni zdelo, da bi bistveno prekašala težavnost posameznih odsekov v ostalem delu smeri. Po nekaj urnem plezanju prispemo na vrh in sledi le še dokaj dolg sestop nazaj na parkirišče.

Zaradi navdušenja nad Tofano se odločimo, da bomo naslednji dan ponovno plezali v njej, in sicer smer Prima spigolo (V+, 430m) v prvem stolpu.  Tokrat izberemo krajši dostop do smeri (pravilen…), štartamo torej pri koči Dibona. In res, do stene prispemo v manj kot uri. Prvi del smeri je skrit za razom, tako, da na začetku ni bilo nič kaj poletno. Najtežji je drugi raztežaj, ki poteka po dobro razčlenjeni poči. Ostali del smeri lepo išče prehode levo in desno od raza.

Nad obema smerema smo bili navdušeni, tako da se zagotovo še vrnemo 🙂

Predprvomajska Paklenica

Prejšnji teden sem od J. Špilerja prejel povabilo, da se pridružim na taboru v Paklenici, ki ga organizirajo člani AK Ravne. Vremenska napoved je bila tako rekoč popolna, za družbo pa sem tako že vedel, da so super. Zaradi vseh teh dejavnikov sem se seveda pridružil. V četrtek proti večeru smo napolnili avto gospoda Špilerja do zadnjega kotička in se odpravili “na morje”.  V Starigrad smo prišli okoli 1 ure zjutraj, zaradi tega so me morali naslednji dan malo dlje časa čakati, da smo lahko šli plezat. (sorry Miha ;D ). Z Miho Šumnikom sva prvi dan plezala Centralni Kamin in za tem še Akademski. Smer Akademski mi je bila še posebej všeč, saj sledi lepim logičnim prehodom. Naslednji dan sem prvo s Šumnikom plezal Zimski Cvijet, kasneje v popoldanskem času pa s Petro Sjeverno rebro.  V nedeljo pa sem se pridružil Anžetu ter Roku, skupaj smo se potem podali v smer Kamasutra. Podaljšan vikend je tako minil kot bi mignil.

Lokalca

V četrtek se z Ježom po službi odpraviva pogledat, če je v naši dolini narejen kakšen slap. Jež je prejšnje dni opazoval slap za topilnico, ki je od daleč obetal plezanje. Od blizu pa sva kar hitro videla, da bo treba spodnjo svečo, ki je glavnina slapa na žalost obvoziti, kajti ni bila še narejena do tal. Svečo sva torej obvozila po desni, kjer sva naletela na lažje mešane razmere. Naprej pa so bili skoki narejeni in sva le prišla malo na svoj račun. Led je bil precej mehak in mestoma tanek. Zaradi tega je bilo treba biti vseeno precej previden. Sestopila sva na levo stran, kjer sva se za na konec še malo nagazila.

Bela piramida s Tschadovo smerjo in Damoklejev meč

V nedeljo zjutraj smo se jaz, Denis, Tjaša Kolar (PD TAM) in Aleksander Krajnc (AO LJ Matica) iz Logarske doline odpravili proti vznožju Turske gore. Namenili smo se plezat Belo piramido s Tschadovo smerjo (III/II, 500m). Smer v spodnjem delu sledi logičnem prehodu in je orientacijsko nezahtevna. V nedeljo so bile razmere za plezat odlične, torej smo kar hitro napredovali. Zataknilo se je, ko smo prišli na odprto snežišče Tschadove smeri, kajti zaradi goste megle nismo videli stene v ozadju kjer je prečka. Zaradi tega smo desno zavili že pri spodnji steni. Ampak smo to potem dokaj hitro ugotovili in se vrnili nazaj ter nadaljevali v pravi smeri. Preko prečke smo se varovali (je dobro opremljena). Od prečke naprej se naklonina zmanjša in lahko ponovno precej hitro napreduješ. Sestopili smo čez Turški žleb.  V nedeljo so bile razmere za plezat odlične (razen megle), kar se je poznalo tudi po številu alpinistov, ki so plezali nad Logarsko dolino.

Včeraj sva se z Denisom zgodaj zjutraj odpravila proti parkirišču pri Belopeških jezerih. Sprehodila sva se po dolini Plazje proti slapu Damoklejev Meč (IV/5). Ne pravijo zastonj, da se splača pristopati s smučmi. ampak na najino srečo je bila podlaga dovolj trda, da tudi peš ni bilo težav. V slapu je bila poleg naju še ena naveza iz Ljubljane, ampak je plezala pred nama tako, da si nismo bili napoti. Razmere v slapu so bile dobre, ledu je v vseh raztežajih dovolj. Edini na trenutke moteč faktor včeraj je bil, da je v spodnjih treh raztežajih po nama vseskozi naletaval prš, ki se je sipal iz stene ob kateri poteka slap. Po težavnosti izstopata predvsem prvi in četrti (oz. peti) raztežaj, ki sta precej bolj strma kot ostali. Stojišča so navrtana, kar potem s pridom uporabiš za spust po vrvi.

Tschadova

Plazje

Damoklejev meč

Prvi raztežaj Damokleja

Konec 2.R. Damokleja

Zadnji raztežaj v Damokleju

Meč

Pogled proti Čira Čara

Tschadova

Na vrhu Turske gore

 

Kozjek drytooling

Nekako nam ves ta svež sneg v hribih ni bil v pomoč z iskanjem smeri za plezanje med vikendom, zato smo morali poiskati alternativo. Prvotni dogovor je bil, da gremo včeraj malo toolat v Socko. Ampak potem ko smo se zbrali na parkirišču smo se nekako premislili in šli raje plezat v bližnji Kozjek. Poleti mi je to območje predstavil Denis in sva tam bila dvakrat, ko nekako ni bilo dovolj časa za kaj drugega. Že takrat sva se spogledovala z idejo, da bi verjetno pozimi se dalo tudi malo toolat, saj so smeri precej luknjaste in poraščene…

Včeraj smo si izbrali smer “Desni bok Marandkante (D4, 120m, poleti IV+/III)”. Tjaša Kolar (AO TAM) se je odločila, da bo plezala prva. To pomeni, da nama z Denisom ni bilo dolgčas na sidriščih. Prvi raztežaj ponudi nekaj zabavnega zatikanja z zanesljivimi luknjami. Potem pa je bolj zmerno plezanje do konca. Izstopa edino še krajši detajl, ki pa tudi z malo iskanja ponudi dobro polico in luknjo za cepin. Kljub temu, da je vse skupaj obrnjeno bolj proti jugu, je Tjaša vsa sidrišča zgradila v senci (verjetno zanalašč??).

Danes pa se z Denisom ponovno odpraviva v isto območje. Po pregledovanju skic se odločiva za smer “Dišeče Rože”. V skici je bilo vrisano veliko število klinov in zank, tako da sva nekako sklepala, da se bo dalo najti kaj za cepine. Prvi raztežaj je lažji in brez kakšnih posebnosti, naslednja dva pa zahtevata nekaj zbranosti. Problematičen je predvsem drugi raztežaj, kjer je z derezami treba biti kar natančen. Denis je itak bolj tehničen tip zato je v vodstvu zelo užival. Te pa v raztežaju spremlja poka, ki je kar uporabna… Naslednji raztežaj poteka po kar strmi zajedi, ki pa ponudi poleg klinov še nekaj dobrih mest za varovanje z metulji. Potem je do konca lažji svet. Na izbiro imaš sicer še obvoz lahkega sveta po 5m visokem 6+ delu, ki pa sva se ga ognila, ker se nama ni zdel primeren za toolanje. Splezala sva torej “Dišeče Rože (D5+, 110m, poleti V+/IV-V)

Tjaša preko detajla prve smeri. (Desni bok Marandkante)

Drugi raztežaj Dišečih rož

Drugi raztežaj Dišečih rož

Vstop v Desni bok Marandkante

Prvi raztežaj (Desni bok Marandkante)

    Lahka prečka na razgleden raz. (Desni bok Marandkante)