Zadnje dva tedna sem petkrat plezal v stenah nad planino Grohot. Po dvomesečni plezalni abstinenci sem to tudi potreboval. Pred napovedanim prvim sneženjem v hribih pa sem si zaželel še kake bolj dolge ture. Načrtoval sem plezanje v Kalški gori, a mi v ponedeljek ni uspelo najti soplezalca. Kot načelnik menda lahko zapišem – tako žalostno je plezalno navdušenje med člani našega kluba; razen redkih izjem seveda, ki pa so res redke.
Včeraj zjutraj sem se sam napotil na Jezersko in pristopil pod Veliko Babo z namenom, da ponovim Miškolinovo smer (IV-/II-III, 600m), ki je še nisem plezal. Med vožnjo so se mi porajali dvomi o moji odločitvi, ki jih je spremljala tudi kaka neprijetna misel. A ko sem se pri vstopu pripravil, sem bil že prav prešerne volje in plezanje je steklo kot po maslu. V dobri uri sem bil na desni strani gredine, kjer Miškolin zavije proti levi. Ker je to točno polovica smeri, sem si privoščil cigareto in se malo razgledal. In hitro sem se znašel v šolskem primeru konfliktne situacije. Levo po Miškolinu ali desno, kjer se tudi kažejo možni prehodi. Vsaka varianta je imela svoje pluse in minuse. Po Miškolinu zanesljivo, a skozi z bremenom v duši, zakaj nisem poizkusil desno. Po desni ustvarjalno odkrivanje novega, negotovost in posledično veliko zadovoljstvo. Da me ne bi nato ves preostanek dneva “žrlo”, sem se odločil poizkusiti proti desni. Kar bo pa bo !
V vsaj zame imenitnem, a zelo zbranem plezanju sem tako prepelezal novo smer, za katero je mestoma značilna krušljivost, večinoma pa je skala kar dobra. 
Po smeri ne moreš divjati, plezati na moč in gledati na uro. Za varno plezanje si je treba vzeti dovolj časa ter sem in tja vključiti tudi kak lahkoten baletni vložek. Smer je mestoma kar izpostavljena.Največ preglavic mi je povzročal izhod iz grape, ki pada izpod previsne stene. Desno na greben mi je bilo zaradi solistične vloge prenevarno, zato sem problem elegantno rešil kar po grapi in preko manjšega previsa, kjer sem si za boljše počutje uredil samovarovanje s pomožno vrvico.
Glede na to, da v vodničku v tem delu stene ni smeri, pa tudi znakov morebitnih predhodnikov nisem našel, upravičeno domnevam, da sem preplezal novo smer. Če temu ni tako, me bodo pa popravili domačini. Trenutno je to bolj varianta, visoka 300 m, čeprav ima kot samostojna le raztežaj manj kot Požeruhova smer. Ampak ni problema. Med sestopom čez Ledinski vrh sem že začrtal, kje bom potegnil prolog, verjetno že prav kmalu. Do takrat pa kakor komu drago – varianta ali smer.
ČRNJANSKA VARIANTA (SMER)
Plezal Igor Radovič 11.9. 2012
Ocena: IV-/III, 300 m (600)
Smer večinoma poteka v kar dobri skali, a naletiš tudi na neprijetne krušljive odstavke. Mestoma je kar izpostavljena. V steni sem pustil dva klina,prvi je slab in je bolj za orientacijo, drugi pa je na začetku manjšega previsa na desni strani grape.
Opis: Na koncu gredine, kjer Miškolin zavije levo, se malo vzpneš in narediš dolgo prečnico v desno čez plati in žlebove. Po zadnjem žlebu se tik ob ostrem razu vzpneš do previsne stene na levi strani grape (k z zanko iz pomožne vrvice bolj za markacijo kot zanesljivo varovanje). V grapo se spustiš po ozkem gruščnatem okrajku in prečiš proti desni rahlo navzgor vse do desne strani grape (do tu po oceni vsaj dva raztežaja). Kake 10 m navzgor na od spodaj viden okrajek, po njem desno in 2 m navzgor do malega rušnatega grmiča (k v kotu). Čez manjši previs (izpostavljeno) z dobrimi oprimki in stopi proti desni ter takoj navzgor po ozkem krušljivem žlebu. Nadaljuješ preko plati na levi strani rušja, se prekobališ čez 10 m rušja, ter po drnastem svetu, ki ga prekinjajo “pakleniški radiatorji” dosežeš vršno zaporo. Obideš jo s precej dolgo prečnico v levo in se ob prvi možnosti povzpneš desno navzgor ter se s težnjo proti levi izogneš rušju. Ko dosežeš označeno pot, si, če si kadilec, mirno privoščiš par dimov ter se nato odpraviš proti vrhu ali Vadinam.
lp, Cigi
