Če me načelnik Igor ne bi spet (na pol javno) pozval k pisanju, bi se zapisanemu izognil.  Saj je bilo na »Gore in ljudje« objavljeno bistveno.

Ker pa divji službeni ritem tako lepe trenutke, kot smo jih doživeli v Iranu, neusmiljeno potiska v pozabo, sem skoraj dolžan nekaj preliti na papir.

Prolog

Kot rečeno, dopust za leto 2013 je bil neznanka. Še posebej potem, ko me je šef v službi po vrnitvi z Broad Peaka vprašal, kam v naslednjih dveh letih načrtujem visokogorske odprave (v resnici ga je zanimalo, ali bom spet en mesec  skupaj odsoten).  Rekel sem, da ne vem. On pa odvrne, da ve pač on: »Nikamor!« Toliko o načrtovanju dopusta naslednji 2 leti… No, dopusti so lahko tudi krajši in kot nalašč me na začetku leta pokliče Davo Karničar in omeni, da bi rad na najvišjem iranskem vulkanu testiral nove Elanove smuči. »Iranskem vulkanu?«, se začudim. Ko se srečamo ob turi na jezerski Goli vrh, je jasno več. Cilj je vrh najvišje gore srednjega vzhoda,  poleg tega je pomemben cilj smučanje z gore, testiranje novih smuči, videosnemanje in še kaj.  Predvsem pa preživeti dopust. To zadnje  mi je poleg veselja srečati se z višino, oz. kot pravi Tadej Golob z umetnostjo trpljenja,  izdaten motiv, saj na resnem oddihu nisem bil od lani poleti.

Odhod

Ekipa: vrhunska. Polega Davota snemalec Stipe Božič, pa tudi ostali posamezniki  in posameznica špica vsak na svojem področju. Nekateri smo se šele na turi dobro spoznali. Logistiko je peljal Kuki, zato nam ni bilo treba migniti s prstom, saj je vse teklo. Organizacijo v Iranu je prevzela agencija, ki nam je priskrbela  ekipo za oskrbo. Morda nepotreben luksuz za hribovce našega kalibra, bi rekel kdo, pa vendar, zakaj ne, če so cilji višji. 1 dan Teherana, betonske in zadušljive več kot 10-milijonske prestolnice (ogled muzejev,…), nato pa 100 km oddaljena vasica Poulour na južnem pobočju masiva s kočo Iranske planinske zveze, kjer na višini Pece prenočimo prvič. Se že lažje diha, temperature so prijetne. Naslednji dan nam džipi skrajšajo pot in pri mošeji na 3000 metrih začnemo peš. 300 višinskih metrov dalje nataknemo smuči. Da pa vse le ne bi teklo gladko, je tukaj vreme. Damavand je osamelec na obali orjaškega Kaspijskega jezera/morja, zato ga neprestano bičajo vetrovi. Nam sta dostop dodatno zagodla megla in sneženje in spet se je izkazal GPS. Na 4200 metrih stoji velika kamnita koča, ki pa je žal neogrevana. Puhovke in vroči čajčki so bili zato pogosta tolažba. Da brinovca, ki ga je Kuki vtihotapil in je tekel po kapljicah – homeopatsko – ne omenjam. Hrana odlična.

Vzdušje

Če bi bilo vreme dobro, bi verjetno butnili na vrh kar naslednji dan. Takrat smo bili še vsi zdravi. Pa ni šlo. Zunaj -20oC. Veter nas je neusmiljeno premikal že, če smo šli iz koče do WC-ja. Na vrh ni bilo misliti. Tako smo poslušali alpinistične prigode drug drugega, jaz sem še posebej velika ušesa imel, ko je kaj povedal Stipe Božić. Stipe je legenda (2x Everest, K2, Kančendzenga, Manaslu, 7 vrhov,…).  A tega ne obeša na veliki zvon. Ve, da se življenje meri v drugih vatlih in zdi se mi, da  prav to zavedanje daje veljavo tudi tem njegovim vzponom. Življenje ga je preizkusilo, videl in doživel je že marsikaj. Ne nazadnje tudi kot gorski reševalec HGSS (»Hrvatska gorska služba spasavanja«) in tem za pogovor je bilo veliko. Zares vesel sem bil, da sva se srečala pod to Iransko goro.

En večer je naneslo, da smo začeli prepevati, na plano sem potegnil orglice. Vzdušje se je kljub temperaturnemu minusu ogrelo. Kdor me pozna, ve, da raje igram ene pesmi in drugih ne. A glej ga zlomka, nekdo predlaga, zaigraj »Od Vardara pa do Triglavaaaa«. Ne verjamem v raj na zemlji, ki so nam ga tumbali v prejšnjem režimu, čeprav jaz zaradi tega režima nisem zelo trpel. No, malo že. Spomnim se, da sem se moral res precej namatrat, da sem oceno pri STM (samoupravljanje s temelji marksizma) spravil nad 3, da mi ni kvarila uspeha, ki je bil pomemben pri vpisu na Medicinsko fakulteto. Ostalo so bile petice. Nisem in nisem znal dobro napisati odgovorov pri testih. Tepec? Je bilo krivo tudi to, da nisem bil iz familije »preverjenih kadrov«. Moja oma je bila po vojni v arestu, ker je pomagala tako lačnim partizanom kot lačnim Nemcem. Naivna kot je bila, ni doumela, da bi morala pomagati samo »ta pravim«, ona pa kar po evangeljsko vsem. Zanimivo, danes, ko služim kruh v deželi, kjer se profiliram izključno s tem kar znam in zmorem in ne s političnim pedigrejem, sem ji najbolj hvaležen za to otroško naivnost,  celo nedolžnost, ki sem jo, preko staršev, tako se mi zdi, podedoval tudi od nje.  Kakorkoli, ker pa verjamem v bratstvo med ljudmi, če je le-to prisotno v srcu, sem lahko brez neke grenkobe v družbi hribovcev zaigral tudi »Jugoslavijooooo« in še katero od onih. Če ne bi šel na odpravo s preverjenim prepričanjem, da za kakega od soplezalcev v potrebi dam roko v ogenj, itak  brez veze, da sploh hodim. Ali se mi samo zdi, da so tudi drugi podobno razmišljali? Med vsemi sem zelo hvaležen za družbo Stanča, profesorja športne vzgoje, s katerim sva si delila šotor že na pripravah za Damavand.  Na alpinista zna pogledati z očesom difovca in zame so to spet nova znanja. Pa iz take familije je, ki se nikoli ne neha spraševati o smislu, lepoti, vzrokih, razlogih. In obenem zna uživati.

Vzpon in sestop

Na predvečer vzpona vreme ni bilo perfektno. Enkrat smo vzpon že odložili. 3 dni že čakamo. Grega Lačen nam iz Črne napove izboljšanje. Slovenska pilota Bojan Živko in Miklavž Škofič nam z iranskega otoka Kisha (kjer že nekaj let pilotirata helikopter med naftnimi ploščadmi) napovesta po pilotsko do vozlov natančno: »četrtek: če krenete zgodaj, morda rata«. Mene na predvečer še najbolj skrbi, ker ima eden iz naše ekipe znake hude višinske bolezni. Po zdravilih se stanje popravi in naslednji dan bo v družbi Stipeta sposoben odsmučati v dolino. Oddahnem si, ko z deseterico zakorakam v vetrovno jutro. Na trenutke nas veter kar premika, a ne damo se. Proti vrhu se strmina unese, pokrajina postane »lunarna«. Od žvepla rumen pesek, temno mordo nebo, vmes pa bruhajo žvepleni vrelci, ki jim veter vrtinči umazan dim.  Paziti je treba, da ne zakorakamo med njih, kjer ni kisika. Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj nas veter kar prestavlja. Primorci, ki so z nami,  govorijo nekaj o sunkih nad 150km/h, oni bodo menda že vedeli. Nekaj fotk in potem gas navzdol. Še isti dan odsmučamo do podna. Ponosen sem, da me je Davo prištel v ekipo, ki naj testira nove Elanove  turne smuči.  Res bodo nekaj ekstra. Z njimi se smuča kot s peresci na nogah. Več baje ne smem povedati.

Turizem

Ostaneta 2 polna dneva Irana, ki jih izkoristimo za ogled starodavnega Isfahana, nekoč prestolnice Irana. Se splača, saj ugotovimo, da je dežela lepa ne le po gorah (ima res več 4000-akov kot Švica?).  Torej priporočljiva tura, če še kdo ne ve, kam bi kdaj šel na pomladno turno smuko.

Epilog

Ko sem tole začel pisati, sem mislil, da bo kratko, sedaj pa… Nič ne de. Upam pa, da ste izluščili, kar sem hotel povedati. Kako pomembno namreč je, da gre pri takih in drugačnih odpravah za ekipo, ki razmišlja, dela v isti smeri, če že ne more razmišljati kot eno. Potem lahko preživiš tudi lep dopust.

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Veš kaj Jurij, kako si sploh lahko imel kak pomislek. V našem mihnem klubu nas že tako malo redno pleza in se oglaša na tej strani. Tisto na GL ni bilo nič, toliko si mi zaupal že pred vašim odhodom. Vzpon na tak hrib pa že ne sme ostati nedokumentiran tudi na naši strani, še posebej tako imenitno napisan.
    Tudi v prihodnje pričakujem da boš, ne glede na delovne obveznosti, redno kaj zabeležil o tvojih hribovskih dogodivščinah, takih ali drugačnih, pomembnih ali manj pomembnih.

    Bojanu in Renati (ki je sicer ne poznam)ob veselem dogodku od srca čestitam in želim veliko veselja z malim Jakobom.


Objavi komentar