V petek, precej pozno zvečer, sva se z Blažem – Bremzo odpravila na Okrešelj, da takoj zgodaj zjutraj napadeva Direktno smer v Štajerski Rinki( VI- A1/V, 600 m), ki je (baje) ena bolj obljudenih v Kamniških Alpah. Odkar sem pred kratkim prebral Miheličev opis za to smer (saj poznate: »…zelo pomembna tura klasičnega tipa in velikega formata …, ki je elegantno in drzno rešila problem severne stene«), mi ni šla več iz glave. Poleg tega je bila smer neke vrste ‘generalka’ za Čopov steber, saj jo mnogi primerjajo s to znamenito smerjo.
Ko sva si na Okrešlju postlala med ruševjem (in miškami), sva vedela, da bo noč hudo kratka. A očitno je bila še predolga, saj je ob najinem pristopu pod smer ena naveza ravnokar vstopila. A fanta sta bila hitra, poleg tega pa sta izstopila pred vršnim, krušljivim delom stene (pobegniti se mu da po gredi proti Mali Rinki), kjer bi bila nevarnost ‘kanonad’ ogromna.
Smer se v direktni liniji elegantno pne čez težave (če še enkrat stiliziram Miheliča), ki od spodaj izgledajo skoraj znanstvena fantastika. Ko enkrat najdeš vstop, je potek smeri povsem logičen. Prvi, težavnejši del smeri (cca 300 m) ponudi res izjemno plezarijo. Z izjemo dveh štirk se je za vsak cug treba malo pomatrati, vendar so težave ves čas zmerne, poleg tega so najtežji deli izdatno ‘oklinjeni’. Sploh najbolj razvpita cuga smeri (zajeda pred streho in prečnica, ki te elegantno povede izpod nje) sta plezalska poezija. Med njima bi si najraje pel, saj je kljub veliki izpostavljenosti in previsnosti vsak gib povsem logičen, vsak grif, ki te čaka točno tam, kjer mora biti, pa je ‘za vola ubit’!
Za vršni del stene v plezalskem smislu vsi ti presežniki sicer ne veljajo, saj tam monolitno in kompaktno skalo zamenja naložen krš, ‘športno’ obarvane petke in šestke pa ‘alpinistične’ trojke in štirke. Kljub temu pa smer šele s tem delom vred daje občutek resne ture. Treba je iskati prehode, skala je mestoma sicer solidna, pogosto pa krušljiva in s slabim varovanjem. Vendar je trud vsakič, ko pogledaš okoli sebe po kamniških vršacih kot na dlani, najbolj pa seveda, ko dosežeš vrh, izdatno poplačan.
Sestop pa čista klasika: Turski žleb (spodnji del tokrat kar po melišču), rukzaki s spalnico vred v ruševju, pivo na Okrešlju, izvir Savinje, slap Rinka, avto, še eno pivo v Kocki – in domov.
Bremza & Boško
