Končno je napočil čas, da smo se odpravili plezat v Fontainebleau, absolutno meko Evropskega bolderiranja. Vremenska napoved je bila še en teden pred odhodom katastrofalna. Z Denisom sva zato imela plan A, plan B,.. kako nadomestiti Font. Na srečo je dva dni pred odhodom Aleksander prodal idejo, da se bo to vse uredilo in da bo na koncu prav luštno vreme. In res je bilo, celi teden razen prve noči je bilo vreme praktično popolno.
V soboto smo se pozno zvečer naselili v kempu La Musardiere in tam udobno bivali in igrali badminton naslednjih 8 dni. Ideja je bila, da si ogledamo najbolj znane sektorje, in tam plezamo najbolj opevane bolderje.
Prvi plezalni dan smo se (jaz, Denis, Aleksander, Eva, Petra) odpravili v sektor Cauche aux Merciers. V vsakem izmed sektorjev smo najprej splezali vsak nekaj ogrevalnih balvanov, ki ponavadi niti niso tako zelo nedolžni. V Fontu se definitivno ne smeš preveč ozirati na ocene, kajti še tako nizka ocena balvana zahteva vsaj nekaj plezalne spretnosti. Po ogrevanju pa si je vsak našel kaj težjega za sebe kar ga je navdušilo. Prvi dan sem tako jaz splezal La Grande Marche 7A+. Ja, v vsem Fontu sem za sebe našel totalno ne-Fontovski problem.
Na drugi plezalni dan smo obiskali sektor Roche aux Sabots. Meni osebno eden boljših sektorjev, ki smo jih obiskali. Denis na ta dan uspe v super znanem Gravitonu 7A, ki ni zastonj najbolj plezan balvan v tem sektorju (5 zvezdic!).
Tretji plezalni dan se znajdemo v Franchard Isatisu, kjer poskusimo ogromno število znanih bolderjev. Aleksandru uspe splezati dinamični problem Le Renard Bleu 7A.
Četrti dan smo plezali v malo bolj oddaljenem sektorju Franchard Cuisiniere (oddaljen v Fontu pomeni 20 min hoje namesto 5-10 min). Ta sektor ponudi ogromno dobrih lažjih balvanskih problemov, ki so nam zaradi že prisotne utrujenosti precej ustrezali. Poskusili smo seveda nekaj težjih ultra-klasik, a na ta dan v njih brez “uspeha” 🙂
Na zadnji plezalni dan se zapeljemo v najbolj turističen sektor L’Elephant. V tem sektorju plezaš praktično na peščeni plaži, zaradi tega je zelo udoben tudi za Parižane, ki se tam samo sprehajajo in sproščajo. V tem sektorju sem zaradi vrveža vseh prisotnih nekako najmanj užival.
Kljub temu, da je Font že nekako bolj oddaljen, kar se vožnje tiče, se ga seveda zelo splača obiskati. Splača se ga obiskati plezalcem vseh disciplin, tudi najbolj zagretim alpinistom (nenazadnje smo tam srečali nekaj vrhunskih slovenskih alpinistov…). Udobje kratkih dostopov, prijaznih pristajalnih stez in pomirjujoče okolice ga naredi #1 lokacijo v Evropi 🙂
Torej Font, se vidimo kmalu!
