Gradiška tura in Damavand

Po tistih malih oprimkih v Snorkyu sva si z Zdravčem zaželela bolj konkretnih grifov, zato sva se včeraj zgodaj zjutraj odepljala proti Gradiški turi. V Ljubljani se nama je pridružila še moja bodoča poklicna kolegica, absolventka psihologije Ana.

Ob našem prihodu so stene nad Gradiščem samevale kljub 8. plezalnemu vikendu Tura 2013. Tega smo bili seveda veseli. Nič drugače ni bilo ob našem odhodu zgodaj popoldne. Le levo od Stebra sta v vročini telovadila dva frikota.

Najprej smo se namenili preko Stebra in bili ob izbranem načinu plezanja in varovanja hitro čez. Na vrhu nas je našlo sonce in postalo je peklensko vroče. A da bi se tako daleč pripeljali le za eno lepo smerco, bi bilo pa le malo preveč potratno. Zato smo si izbrali še kombinacijo Veselega Matička spodaj in izredno lepo plezanje po plateh v zgornjem delu Makabija.

Ko sem vlekel raztežaj čez te uživaške plati me je zvok telefona opozoril na prispelo sporočilo. Na štantu sem videl, da mi ga je poslal Jurij iz Irana. “Danes ob 12h bili na vrhu, zvečer se vračamo v  Teheran. Smo OK. Lep pozdrav, Jurij”. Seveda je čestitka romala nazaj v Iran. Več o vzponu na 5671 m visoki Damavand pa Jurij sam po vrnitvi.

Lepo se imejte, Cigi