Po včerajšnjem tipajočem in previdnem plezanju sem se danes odločil za malo daljšo turo. Izbral sem si Gredo (III/II, 170 m) v Raduhi. V zmernem tempu sem bil v 4. in pol urah od Bukovca in nazaj. V ta del Velike Raduhe danes le še izjemoma zanese kako navezo ali posameznika. A je tukaj kar nekaj tudi težavnih in lepih smeri, vrednih obiska.
Danes sem bil že bolj pravi, povsem miren in sproščen in … zopet sem užival med plezanjem. Pa ne samo med plezanjem, na celotni turi, ko sem v samotni tišini Velike Raduhe z vsemi čuti intenzivno vpijal okolico in bil vesel mojega notranjega miru. Prava zdravilna tura. Na srce sem skoraj povsem pozabil, saj nisem imel nobenih znakov za težave, ki so me spremljale zadnja dva meseca. Čeprav sem letos opravil že 45 vzponov, pa sta zadnja dva le nekaj posebnega. Nekak nov začetek sredi leta.
In kako sem se doma razveselil pisma iz UKC Maribor, ko sem bral dodatek k odpustnici. Med drugim je napisano, da je končni rezultat posega odličen. To oceno je napisal moj operater asist. dr. Igor Balevski, dr.med., za kar sem mu seveda neizmerno hvaležen. In kot da bi na turi dopoldne vedel, kako dobra novica me čaka doma, sem se počutil presenetljivo dobro in prav nič me ni spominjalo na to, da sem pred kratkim še hodil po meji med življenjem in smrtjo. Še dobro, da sem to zvedel šele dan pred posegom.
Počasi bodo spet na vrsti moji obetavni tečajniki, ki sem jih zadnje čase kar malo zanemaril. Na pomoč je vskočil edino Jurij, ki pa je tudi vedno na tesno s časom. Morda po vrnitvi iz Peruja vzame katerega na štrik tudi kak udeleženec odprave, saj so tečajniki vendarle naši in ne moji.
Igor
