Danes mi je pa uspelo, kar mi ni 1. januarja. Vstopiti v tega medveda. Kadar je več snega je popolnoma zalit in ni več zanimiv za plezanje, saj se po njem mimogrede sprehodiš.
Po jutranjem klepetu ob kavi z bukovskim gospodarjem Vilkom sem jo v zelo toplem vremenu zopet ubral proti Lanežu. Med hojo po gozdu se je drevje otresalo snežne obleke in pri tem povzročalo tako imenitne zvoke, kot bi udarjal po kaki ploščati deščici ksilofona. Prav lepa glasbena spremljava.
V sredo sem zgazil do stene in danes pričakoval lahek dostop, a je veter zametel prav vse sledi. Pa znova do meč ali kolen in tudi malo čez sem in tja, nič hudega. Zaradi južnega snega sem se odločil, da najprej ponovno poizkusim čez snežni stožec do skal v Grizliju. Danes je pa šlo. Po prvem skoku malo gaženja do naslednjega, čez katerega niti sam ne vem točno, kako sem splezal. Le dvakrat sem s cepinom našel dober grif, sicer pa sem se hkrati opiral malo na cepin, malo dereze, pa komolec, pa malo še na boke in prsa in tako sem se nekako spravil čez. Za vsak slučaj sem včeraj v nahrbtnik zmetal tudi vso osnovno plezalno opremo, a je nisem rabil. Na dobri polovici smeri sem zaradi razmočenega snega prečil na greben Večerne ter po njem dosegel mesto, kjer sem se spustil v Detektivsko, po kateri v tem delu Laneža že tradicionalno sestopam. Tu pa je bilo treba zaradi ogromnih cokel, ki so se nabirale vsake dva koraka na derezah, kar vneto tolči s cepinom po njih in previdno stopati.
Sredi dopoldneva je pričelo nad 1700 m rahlo snežiti, nižje pa deževati, stena pa se je sramežljivo ovila v megleno tančico. Po plezanju sem bil hitro pri smučeh in čez nekaj minut so me med zadnjim zavojem pred Bukovcem, še bolj suhega kot mokrega, pozdravili zvonovi iz žocpaharske fare, ki so oznanjali poldne.
Nad Grohotom sem bil danes edini obiskovalec. Zelo rad sem v hribih tudi v takem bolj slabem, a kljub temu po svoje lepem vremenu. Čar samote je tako še večji.
Igor
