Zgoraj šotor, spodaj klet,
okol in okol pa beli sneg.
V šotoru trdnem trhlih pet,
ne more se pognati v beg.
Grmijo z Rakapošija plazovi,
ne dajo v miru nam živet.
Kakor expresni so vozovi,
grozijo spet in spet.
Ne gor ne dol se nam ne da,
čeravno gre hudo zares.
Naveza je zmehčana vsa,
grozi nam gulmatov expres.
Drvijo pa expresi ti
vso noč in dolgi dan,
da srh nam seže do kosti,
naj gre expres vsak sam !
Ta beli sneg, ki se vali
raz skale in z neba,
naprej nikakor ne pusti,
da bi dosegli tabor tri.
Pa nič ne de ! Ko se zvedri,
že druga klapa v goro gre.
Ko zadnji še expres se odvali,
bo stal še tabor tri.
Karlo Ritonja & comp.
Pesmica je nastala med 11. in 15. julijem 1987 leta v drugem višinskem taboru na pobočjih 7788 m visokega Rakapošija v Karakorumski Himalaji. V taboru Obir je Karlota, Zdenča , Milana (Pleseca), Blondija in Tomija (Jeseničnik) zajelo slabo vreme. V petih dneh, ko so se drenjali v šotoru za tri na izpostavljenem grebenu 5300 m visoko je zapadlo več kot 1,20 m snega. Z Rakapošija so se valili kiklopski plazovi. Že itak nevarna pot po ledeniku in strmem ozebniku do T2 je postala zaradi velike količine snega izjemno nevarna. Njihov tvegan, a srečni povratek v bazni tabor smo proslavili kot novo rojstvo. Ranocelnik Janez je od nekod potegnil celo cel flaškon whiskija, čeprav je alkohol v Pakistanu strogo prepovedan.
Tomo Jeseničnik je v Dolgih dnevih vrnitev “odpisanih” po sedmih dnevih na hribu opisal takole. ” Pri skalni stopnji, kjer so napete vrvi, zagledamo bazo. To nam da novih moči, zaženemo se še na ta zadnji del poti. Nižje na ledeniku sneženje preide v dež, vendar nas to sploh ne moti več. Noge mi že klecajo, ko se začnemo po riti spuščati po zadnji strmini k bazi.
Vsi člani odprave so zbrani pred velikim šotorom. Tu sta tudi kuhar in poštar. Ko pridemo do njih, odvržemo nahrbtnike. Cigi nas objema, tolčemo se po ramenih. Nihče ne zine niti besede. Le režimo se, gledamo drug drugega, stiskamo si roke, znova se tolčemo po ramenih…. Oči se orosijo, nihče tega ne skriva. Srečni smo, da smo živi !……… Pogled na goro nam pove, da smo ujeli zadnji vlak za sestop. Na Rakapošiju zopet divjajo viharji.”
Tabor I Induplati, ki smo ga uporabljali bolj za deponijo oz. podaljšano bazo, nam je uničil plaz. Na srečo takrat v njem ni bilo nikogar. Tudi vso opremo, ki smo jo pustili v snegu za tabor 3, smo bili prisiljeni pustiti na gori.
To je bila prva črnjanska odprava v Himalajo. Poleg prej naštetih smo bili udeleženci še Miro Jelen, Jure Mavrič, Alojz Keup, Milan Savelli, Ivan Štornik, zdravnik Janez Gorjanc in jaz kot organizator in vodja. Do baznega tabora nam je razen težav s financami šlo vse kot po maslu. V Islamabadu sem vse formalnosti uredil v treh dneh, medtem ko so naše državne odprave z izkušenimi himalajci potrebovale tudi 10 dni. Čas je bil takrat za nas dobesedno denar. Za odpravo smo porabili 8,242.828 dinarjev in 21.067 USA$.
Želeli smo opraviti drugo ponovitev zelo težke Japonske smeri. Bazni tabor smo postavili 3600 m visoko ob ledeniku Yal. Do vrha nas je ločilo skoraj 4200 višinskih metrov, kar je po mojem poznavanju ena največjih, če ne celo največja višinska razlika v Himalaji. Pa je peklensko vreme zlomilo našo voljo. V 27. dnevih, kolikor smo bili na gori (imeli smo še nekaj dni več časa, a so bile razmere nemogoče) so bili brez padavin samo štirje dnevi. Zapadlo je več kot 2 m novega snega. Kljub temu smo pripravljali pot za naskok na vrh. Zdenč je na hribu preživel kar 19 dni, Milan (Plesec) 18, …. Uspelo nam je premagati 2100 višinskih m, več se ni dalo, kar zgovorno kaže slika, posneta nad T2. Tu so imeli Japonci med prvenstvenim vzponom celo nekaj kopnega grebena.
Odprava je trajala od 14. junija do 4.avgusta 1987, 52 dni torej. Takrat so bili še drugačni časi, kot so danes. 8. julija 1986 leta smo na pakistanski ambasadi v Beogradu plačali 1500 $ takse za vrh in dovoljenje za vzpon od pakistanske vlade dobili 24. decembra istega leta.
Gulmat – izhodiščna vasica pod S steno Rakapošija, kjer smo že 9. dan odprave najeli 72 nosačev za transport opreme in hrane do baznega tabora.
To je na kratko le ena novička iz bližnje zgodovine našega kluba kot majhen dodatek k zgodovini alpinzma za tečajnike v petek.
Igor
5.431 Responses
Dons sva se po dolgem cajtu srečava s Karloto in beseda je nanesva tud na tsto klet pod šotorom v T2.
Šotor smo postajli na edinem kejker tejk varnem placu na zelo ozkem in zelo izpostavljenem grebenu. Pri prpravljanju placa za šotor se je sneg nenadoma udrl in pokazava se je ene 50-60 cm široka razpoka, ki ji tud z baterijo ni bvo videt podna. Edina reštev je bva, da so pobi razpoko zazidali s snego, kot trdilc so uporabli pa kr urin, čeprav ga je bvo bol mav. Pira pa niso meli zravn, da bi jim ga pomagu proizvajat. In tk je gratu zadojst velek podn za podkleten šotor. Že prav razkošno, mav kdo ma v Himalaji klet pod šotoro. Pa so pol nasledne dneve zaradi snega in plazu na tso klet hitro pozabli.Je bvo vse drugo bolj opasno.
Zanimivo, Igor. Zdej ko si se glih loto bi blo pa to fajn, v neki obliki, videt tud na Ježevem. Če ne dgugega vsaj kak album zravn prnesi.
Miha jes mam sam diase, pa še tsti so v eni škalti na podstrešju. Se ž ene par zim prpravlam, da bom stvari poštimu, pa saj veš ….
Bom vprašu Savellija, on bi pa znal met kaj (film, album). Če bom kaj zrihtu bom prvleku zravn. Morda se bom pa še celo mojih diasov lotu.
Vrhunsko! Igor, če pa to nardiš, si pa zmagu! Js mislim, da bi to mogli vsi, ki bomo gr zbrani, videt. Saj premavo vemo o naši ožji zgodovini (vsaj js!)
Js sm mnenja, da bi se, če boš najdu cejt, motivacije mislim, da ti ne manjka!, mogo spostit na podstrešje po tvoje diase, pa Milana nasrat za video (tud fotoalbum lahk poskeniramo alpa pofotkamo in ga projeciramo na platno).
Kej bolšga si ne predstavlam videt gr na srečanjo.