Danes v Seebachtalu nismo uspeli v celoti uresničiti naših želja.

Z Alešem, Andrejem in Rokom smo se namenili v Hollandia Wall (WI 4-6, 220 m), ki ponuja več variant različnih težavnosti. Z dna doline so razmere v slapu izgledale boljše, kot so bile v resnici. Ledu je bilo že na oko več kot pred 9. dnevi, ko smo bili nazadnje tam. Sveča na desni strani slapu takrat še ni bila povezana, danes pa se je zdela kar dobra. A samo od daleč. V resnici je bila povezava med spodnjim in zgornjim delom sestavljena iz samih majhnih svečk, ki so požrle oklo cepina brez zadostne opore za kolikor toliko varno nadaljevanje. Ko sta do tam priplezala Andrej in Rok sta se odločila obrniti le slab raztežaj pod robom stene. Plezanje do tu sta ocenila s WI 5+.

Z Alešem sva si že v dolini izbrala eno izmed levih variant, ki se je zdela najbolj obetavna in je ocenjena s WI 4+/5. Po dveh vstopnih raztežajih sem začel plezati po izbrani smeri in kmalu ugotovil, da naju je frontalni pogled prevaral, podobno kot Andreja in Roka. Ko sem prišel pod edini prehod v zgornji del slapu, ki ga je omogočala nekaj metrov visoka sveča, sem ugotovil, da je na začetku njena debelina le kakih 20 cm. V trdem ledu so bili potrebni kar krepki udarci s cepinom in derezami, zato sem se tudi jaz odločil za umik. Z Andrejem sva nato splezala na vrh slapu po skrajno levi varianti, kjer pa težave ne presežejo tretje stopnje.

Tako pač je, če v alpinizmu nisi pripravljen tvegati preko razumnih meja. Hollandia Wall nas bo počakala. Razmere v njej bodo v kaki izmed prihodnjih zim zagotovo varnejše.

Kljub ne v celoti uresničenemu cilju smo se kar dobro naplezali in se zadovoljni vračali proti domu.

Igor

001 002 004 005 006 008 009 010 011

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar