Niz vzponov v januarju sva z Rokom začela v Maltatalu, nadaljevala v Jezerski Kočni, Veliki Raduhi, v steni pod Češko kočo, Seebachtalu in Sappadi, včeraj pa zaključila v Tamarju z uživaškim plezanjem po Rastlinci in Centralnem slapu. Med plezanjem naju je spremljalo včasih že kar srhljivo bobnenje plazov, ki so se valili po grapah in čez stene s Kotove špice, Vevnice, Struga in Zadnje Ponce.
V Rastlinci je bil led precej boljši kot na prejšnjih turah, v Centralnem pa je bil večinoma podoben spomladanskemu putru. A ne prav povsod. Ravno toliko je še bilo bodisi prhkega ali pa trdega in krhkega ledu, da je navezi akademcev, ki sva ju kasneje prehitela, uspelo na mojo desno lice poslati kar zajeten kos ledu (škoda, da nisem imel na glavi knapovške čelade s šiltom 🙂 ). Palpacija s prsti desne roke je pokazala, da sta ličnica in čeljust kljub bolečini še celi, zato sva s plezanjem seveda nadaljevala. Bolečina je postopoma minila, oteklino, udarnine in odrgnine pa bo zacelil čas. Kasneje sva se pošalila, da sta akademca poštemplala Rokovih 11 in mojih 9 januarskih vzponov.
Do avta sva se hitro spustila s turnimi smučmi, med vožnjo proti domu pa sva načrtovala nove vzpone v upanju, da se poleg Boštjana in Grege iz zimskega dremeža v februarju predrami še kak januarski medved in se nam pridruži.
Srečno v slapovih in stenah. Pa ne podite se za akademci 🙂 .
Cigi