Niz vzponov v januarju sva z Rokom začela v Maltatalu, nadaljevala v Jezerski Kočni, Veliki Raduhi, v steni pod Češko kočo, Seebachtalu in Sappadi, včeraj pa zaključila v Tamarju z uživaškim plezanjem po Rastlinci in Centralnem slapu. Med plezanjem naju je spremljalo včasih že kar srhljivo bobnenje plazov, ki so se valili po grapah in čez stene s Kotove špice, Vevnice, Struga in Zadnje Ponce.

V Rastlinci je bil led precej boljši kot na prejšnjih turah, v Centralnem pa je bil večinoma podoben spomladanskemu putru. A ne prav povsod. Ravno toliko je še bilo bodisi prhkega ali pa trdega in krhkega ledu, da je navezi akademcev, ki sva ju kasneje prehitela, uspelo na mojo desno lice poslati kar zajeten kos ledu (škoda, da nisem imel na glavi knapovške čelade s šiltom 🙂 ). Palpacija s prsti desne roke je pokazala, da sta ličnica in čeljust kljub bolečini še celi, zato sva s plezanjem seveda nadaljevala. Bolečina je postopoma minila, oteklino, udarnine in odrgnine pa bo zacelil čas. Kasneje sva se pošalila, da sta akademca poštemplala Rokovih 11 in mojih 9 januarskih vzponov.

Do avta sva se hitro spustila s turnimi smučmi,  med vožnjo proti domu pa  sva načrtovala nove vzpone v upanju, da se poleg Boštjana in Grege iz zimskega dremeža v februarju predrami še kak januarski medved in se nam pridruži.

Srečno v slapovih in stenah. Pa ne podite se za akademci 🙂 .

Cigi

 

Vstop v Rastlinco
Plaz 1
Plaz 2, bilo pa jih je še mnogo
Rastlinca
Vstop v Centralca
Čakala sva ene pol urce a je Rok hitro dohitel “akademca”
in ju tudi prehitel, zato sva morala do prvega vijaka potegniti kar štajerca. A brez problema, Rok zaupa meni, jaz pa njemu.

Je bolj hudo kot zgleda na sliki. Kakorkoli že kdo gleda na vizir, jaz sem ga danes naročil in naslednji slap me ne vidi brez njega
Spust s smučmi je bil pravi užitek.  Nižje doli sva po cesti drvela kot bi bila na smuku v Kitzbuhlu

 

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar