Kljub mnogim obiskom Stene desno od Jugove grape še nisem plezal. Ko sem tuhtal, katerega izmed številnih privlačnih ciljev si naj izberem, sem se odločil za zgodovinsko pomembno Jugovo smer, kot je poimenovana v Našem alpinizmu iz leta 1932. Zanimivo, z Jugom sva se rodila istega dne v novembru in to je imelo pomemben vpliv na mojo odločitev.

Smer je nastala v obdobju, ko se je naš alpinizem začel organizirano razvijati v okviru TK Skala, katerega član je bil tudi drzni Jug, ki se je alpinizma lotil sistematično in načrtno. Če bi Jugu tistega davnega 1924 leta uspelo, bi bila to šele tretja smer v Steni. A  je med vzponom tragično preminil, verjetno v previsu, ki smo ga spoznali včeraj. Smer sta nato 1930 leta dokončala Pavla Jesihova in Milan Gostiša. Danes je to redko plezana in tudi relativno slabo opremljena smer. Zaradi zgodovinskega pomena in lepega plezanja pa je po moji oceni neupravičeno zapostavljena.  Seveda naletiš tudi na kar krušljiva mesta, a kje v naših stenah teh ni. Večinoma pa gre v težjih raztežajih za zelo lepo in zanimivo plezanje, ki po naši oceni po težavnosti in trajanju le teh kar precej presega popularno Skalaško.V ključnih mestih se najde kak klin, sicer pa je potrebno za varno plezanje kar pogosto vihteti kladivo. Sem in tja pride prav tudi kak friend.

Ker nismo našli nobenega novejšega opisa ali skice smo se v osnovi naslonili na opis smeri v Našem alpinizmu iz leta 1932 in se tako podali na zanimivo “raziskovalno” turo. Prav povsod z Blažem Penecem, ki sva bila v prvi navezi nisva bila prepričana, da plezava prav, a se je vedno izkazalo, da je bila najina izbira poteka smeri dobra in logična. Na nekaterih varovališčih sva počakala Gašperja Stoparja in Rajka Kosa, ki sta nama sledila, da smo se skupaj odločili, kje bomo nadaljevali. In vedno smo se odločili prav. Tu in tam smo dobili tudi potrditev naše odločitve v kar zakompliciranem prvotnem opisu smeri. Malo smo bili negotovi le nad tistima dvema luknjama nad usodnim previsom. Prečili smo desno po opisu ter nato nazaj levo na tisto tipično plat pod žlebom. A tukaj na osnovi opisa nismo mogli določiti nadaljnega poteka smeri, Blažev poskus plezanja pa se je vedno končal v hudo krušljivem svetu. Zato smo prečili v levo in iz tega edinega orientacijsko meglenega mesta izplezali po imenitni beli zajedi. Morebitnim ponavljalcem svetujemo, da od lukenj ne prečijo desno, ampak jo uberejo kar naravnost po res lepi zajedi na levi strani. Od tam naprej so prehodi logični. Pa še to bi svetovali: nekaj raztežejave višje se v prečenju proti levi v žleb pod zadnjim težjim mestom naj ne ustrašijo navidez odurno krušljivega odstavka. Sploh ni tako hudo kot zgleda. Izplezali smo brez težav po opisu, ki ga za ta del Stene navaja Mihelič.

Imenitna tura, lepo plezanje, le peklensko vroče je bilo, saj v smer do poznega popoldneva sije sonce.

Uživajte v gorah, kot smo mi štirje včeraj.

Cigi

Začetek žlebu, ki pripelje do znamenitega previsa
Blaž na začetku drugega cuga
Še vedno v vstopnem žlebu
Rajču je bila to doslej najdaljša tura v naših gorah
Blaž v cugu, ki pripelje do tistih dveh lukenj nad previsom
Pregreti Rajč
Uf, kako je vroče
Gašper in Rajč pod tistim navidezno strašno krušljivim delom
in med ohlajanjem na enem izmed štantov
Še zadnje težje mesto

 

 

 

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar