Moj nemirni duh mi pusti le malo miru. Tudi v torek 27. julija med lanskim dopustom me je nekam gnal. Sam nisem vedel, do kod in kam … Kar sledil sem mu po moji dragi Raduhi … in se zagnal, kamor mi je prišepnil.
Med zavarovano potjo na Raduho in Ovčjim koritom se je rodila Kača za Nino. Pretanjeno speljana skrita grapa me je že med plezanjem spomnila na gibanje kače. Ker smo tiste dneve, tedne in mesece vsi v žlahti dihali skupaj z mojo nečakinjo Nino, sem smer posvetil njej.
Že takrat se mi je zdelo, da bi to pozimi utegnila biti zelo lepa, lahkotna in zanimiva smer, taka, kot naj bi bilo vsaj v delčku tudi naše življenje.
Ko sva se danes z Boštjanom Naveršnikom, izkušenim hribovcem, ki se je v želji po “še več” v gorah, lani vpisal v našo alpinistično šolo, pod vstopom pripravljala za prvo ponovitev Ninine smeri, sem si plezalni pas okrasil s klini, zatiči in prijatelji v sili. Nisem vedel, kaj naju bo zaradi skope snežne odeje čakalo v tistih III+ mestih. Pa so prazniki minili in tudi vsa okrasna ropotija na mojem plezalnem pasu je bila nepotrebna.
Kača za Nino je bila trda, skoraj idealna. Vmes sva nekajkrat piknila tudi v meho maslo, na vrhu zlezla kake 20 – 30m lahkega miksa in si zadovoljno segla v roko. V Raduhi se je rodila zagotovo najlepša, sicer lahka, a navdušujoča grapa za alpinistične užitkarje. Nikar se vanjo ne podajajte navezani. Tako kot je zapisal Tine za Zeleniške špice, “…ko boš toliko izurjen, da boš turo zmogel brez vrvi, lahkonog.” naj obvelja tudi za to res lepo smer. Zelo primerna pa je tudi za tečajnike alpinistične šole.
Še nasvet: pozimi vstopi kar po Ovčjem koritu (ko zavarovana pot zavije levo proti prvim jeklenicam, še kake 20 m naprej do prve grape), …. na širokem snežišču nadaljuj na L strani po ozkem žlebu. Zgoraj, ko se grapa usmeri v desno, zagledaš previse, ki jo zapirajo. Ne ustraši se jih, kar pogumno pod njih, odpre se ti lahek prehod v levo. Potem pa kar naravnost na rob stene in ne v desno, kot sem opisal poleti.
Pa po obilnejšem sneženju previdno. Dostop poteka preko nekaj plaznic.
Če v gorah iščeš lahkotnost in veselje, boš obojega v tej kratki, 200 m visoki smeri, pozimi našel obilo.
Z nama sta bila tudi Gašper Stopar in Blaž Piko. Moje povabilo v Ninino smer je Blaž zaradi rosenja zavrnil. V Lanežu sta preplezala Grizzly Adamsa in setopila po Detektivski smeri. Pravita, da so tam razmere zaradi pomanjkanja snega slabe.
Sreča spremlja odločne.
Cigi
5.431 Responses
Lp,tudi jaz sem enakega mnenja za to grapo – je lepa, res kačasta in vanjo se lahko podaš s cepini in derezami brez ostale opreme(no,odvisno od vremenskih pogojev). Potrebna je samo odločitev. lp,B
Jo bo pa res trba jt probat, upam, sam da bojo razmere ostale.
Bolj, ko razmišljam o tej neverjetni in srčni potezi mojega strica Igorja, in bolj, ko skušam najti prave besede, ki bi opisale moje občutke ob vsem tem, bolj ugotavljam, da niti z vsemi besedami tega sveta ni moč opisati, kaj čutim. Premalo jih je, niso prave, niso dovolj močne. Tako zelo sem ponosna in ganjena… Na nek način sem zdaj tudi jaz na naši dobri stari Raduhi… Se spomniš, Igor, ko si me kot deklico peljal plezat na Rauho? Nekaj metrov, morda samo par, meni pa se je zdelo, da si me dvignil na Triglav! :))))
Hvala stric Igor!
Čav, moja draga Nina. Sm hotu, da tsta pozimi res lušna in prisrčna tvoja smerca, ki je dostopna večini plezalnih navdušencev, ne bi samevava tam v Vejki Radhi. Pa če ti prišepnem, mi je zgleda z imenom in opisom kar uspelo. Po Roku in Iziju se je vanjo danes podalo še 5 članov šaleškega ao-ja. Bom vidu, a bojo naredli kaj reklame še na njihovi strani.
Drugač pa lubca, smo 11.7.1988 skop s Katko, Jernejo in Arteo zlezli Butalsko grapo v Lanežu. Pravega plezanja je res samo kake pol cuga, je pa kljub vsemu prava mini alpinistična turca. Pa še kot zanimivost – z Arteo sva to plezanje 10.8.1991 nadgradila z Vzhodno smerjo v Mali Rinki nad Okrešljem. Madonca, kake pupike sm včasih navezu na štrik. Ne vem, če bi si to dons še tk lahkomiselno upu.
Drž se, naš nasmejani sonček in en dolg cmok, dokler se ne vidimo.