Že pred tednom dni smo se z Alešem in Gašperjem dogovorili za Sartija. Pa sta me tečajnika pretentala in pognali smo se v Sivega volka. Vstop vanj nam je pokazal Samo Supin, ki je ravno takrat prišel mimo. No, pa gremo zavijat z volkovi, sem se odločil.
Prva dva raztežaja in dobršen del tretjega je šlo brez težav. Tudi naprej najbrž ne bi bilo kaj posebno hudega, le svedrovcev za varovanje ni bilo nikjer več. Mislim, da zgrešili nismo.
Kadar ni nujno potrebno, tveganje med plezanjem poskušam omejiti na neko razumno mero. Pri mojih letih se moram seveda tudi malo vplezati. In ker je bila po Snorkyju pred tednom dni to šele druga skalna plezarija (v plezališča ne hodim, stara šola pač), še nimam tistega potrebnega občutka in zaupanja, ki je nujno za varno plezanje. Nisem se počutil tako, kot bi se moral, zato sem se odločil, da se obrnemo. Meni take odločitve, kadar je najbolj modra, ni težko sprejeti. Bomo pa ponovili učenje spuščanja po vrvi, sem potolažil tečajnika.
S Sartijem smo nato opravili hitro in brez težav. Fanta sta uživala predvsem v drugem raztežaju. Res je lep, še posebej zadnjih nekaj metrov, svedrovci pa ravno tam, kjer si želiš vpeti vrv.
Poleg Sama, ki si je nekaj ogledoval in jo okrog poldne popihal v dolino, ni bilo nikjer žive duše. Kar nisem mogel verjeti, da smo v tako krasnem vremenu, v katerem se je še veter potuhnil, bili povsem sami.
Igor
