Do lanskega leta sem 39 let hodil v hribe izključno zaradi plezanja. Če ne bi bil alpinist je vprašanje, ali bi sploh zahajal v gore. Lani, ko sva se z Zdenčem pripravljala za Ama Dablam, pa sem spoznal in doživel lepote gora tudi z druge, preprostejše pohodniške strani. Na kar nekaj vrhovih sem bil prvič. Prej mi je bilo pomembno samo preplezati določeno smer, nato pa sem jo po najkrajši poti ubral v dolino. Tudi danes mi vrh gore ne pomeni prav dosti (z izjemo odprav seveda). Na vrhu ne doživim nič posebnega, veliko pa so mi vredna taka in drugačna doživetja med potepanji po gorskem svetu.
Da lahko vsaj malo sledim mojim dosti mlajšim soplezalcem, se moram seveda bolj potruditi, kot je bilo potrebno v mlajših letih. Zato se vedno pogosteje odločam za samostojne kondicijske ture, na katerih pa ob naporih tudi uživam. Oči, ušesa in srce imam široko odprto in moji možgani na samotnih potepanjih vzpostavljajo kognitivne in čustvene povezave, ki jih nekdaj niso bili vajeni. To me bogati na poseben način in vesel sem tega. Doživljanje je sicer bolj lagodno in preprostejše kot med plezanjem, a tudi zelo lepo. Moj gorniški del življenja se bo zato vendarle iztekel z bolj celovito podobo gora. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem. Gotovo pa še ne kmalu.
Danes zjutraj sem se namenil preko Knipsovega sedla na Križnik in Bistriško špico. Močan veter in megla me nista ovirala, od prvotnega namena pa me je odvrnil povsem razmočen sneg. Zato sem jo pred sedlom mahnil kar tako na slepo po brezpotju in večinoma kopnih grebenih proti Polecam. Prav na vrh zaradi gnilega snega nisem prišel, a sem bil vseeno zadovoljen.
Zelo lep praznični dopoldne je za mano.
Igor
K zadnji fotki: kaditi so mi lani po menda srečno preživeli nestabilni angini pektoris vsi dohtarji skoraj dobesedno prepovedali, a kaj morem, če pa žgalna daritev (po Juriju 🙂 ) tako paše.
