Še pred 6. zjutraj sem bil na parkirišču v dolini Ravenske Kočne. Zopet sam. Nič novega, čeprav je k temu nekaj prispeval tudi čas dopustov.
Prstov na eni roki je ravno prav, da bi naštel vse kolikor toliko aktivne alpiniste z dušo in srcem v našem klubu. Če uporabim malo milejši kriterij, lahko dodam še dva prsta. Vse ostalo pa so papirnati alpinisti in pripravniki, ki prilezejo iz svojih lukenj le toliko, da izpolnijo pogoje za registracijo, pa še to ne vsi. V jesenski akciji, ki jo načrtuje načelnik, bo pa morda kdo le zapustil svoj brlog.
In prav vseeno mi je, ali mi bo kdo ta uvod zameril. Resnica mora malo zaskeleti, sicer je nima smisla povedati.
Danes sem se odločil, da ne bom plezal kake lažje smeri, ki si jo upam lotiti tudi sam. Usekal sem eno malo kondicijsko turo. Povzpel sem se na vse tri v naslovu omenjene vrhove ter na koncu sestopil po severnem grebenu Velike Babe čez Jenkovo planino. Med zadnjim sestopom me je dosegla tudi manjša ploha, a v hribih sem navajen še vse kaj drugega.
Bilo je lepo in koristno.
Igor
