Mala Gora in Gradiška Tura

Kar zgodaj zjutraj smo jo proti Primorski ubrali Rok, Primož, Tavbi in jaz. Namenili smo se prvič plezat v Malo Goro nad Ajdovščino.

Pri dostopu smo zaradi zaraščenosti terena in posledične nepreglednosti malo zabluzili in se znašli previsoko na Srednji Čavenski poti. Nekaj minutni spust čez melišče nas je hitro postavil na pravo mesto. V zmerni burji, za katero so na kofetku v Lokavcu rekli da je blaga sapica, za nas pa je bil to silovit veter, ki je nosil vrvi med plezanjem bolj v vodoravne položaje (Tavbi je mislil, da Rok tako hitro pleza in je podajal vrvi vetru in ne Roku) sta se Rok in Tavbi pognala v Krvavo smer (V+/IV, 205m), Primož in jaz pa v Smer malega Mihe (-V/III, 190m). Potem smo nameravali pa zamenjati smeri. Pa nas plezanje kljub dobri skali ni posebej navdušilo, zato smo spremenili načrt in se podali pod Gradiško Turo nad Vipavo.

Tam pa brez vetra, ampak gužva in dežne kaplje, ki pa nobenega niso odvrnile od nameravanega vzpona. Vsi štirje smo se namenili v Steber. Ker je nama s Primožem odpovedal levi smerni kazalec in nisva mogla varno prehitevati, sva se preusmerila v prostega Veselega Matička (-IV/II, 105m). Rok in Tavbi pa sta vklopila prehitevalni lučki in jo mimo navez v Stebru mahnila kar preko previsov  po smeri, imenovani baje Ciklama, precej težji od Stebra (točne ocene ne vemo, se pa priporočamo, če kdo kaj ve).

Na obveznem pirčku smo srečali našo Niko S. z njenim Domnom in skupino, ki so se daneš šli frikanje.

Med dvourno vožnjo proti naši Koroški je beseda tekla o marsičem. Med drugim tudi o Triglavu, na vrhu katerega kljub številnim preplezanim smerem v Steni še nisem bil. Pa sem mladcem razložil, da hodim v hribe zaradi plezanja in ne osvajanja vrhov. Da tudi danes v meni ni niti zametka želje po vzponu na vrh. Da pa to morda pride kdaj kasneje, ko ne bom mogel več plezati, ko bom že star. Spontanemu in prisrčnemu  krohotu vseh treh sopotnikov v avtu seveda nisem nič zameril in sem se nerodno popravil: “No, tam okrog osemdesetih pa pride na vrsto morda tudi to.”

Res, v družbi teh mojih krasnih prijateljev, čisto pozabim na moja kronološka leta. Seveda se mi poznajo, ko jim poskušam slediti pri kakem pristopu, pa vedno prijazno upočasnijo njihov mladostni zagon, da tega ne bi preveč občutil. Da bi bilo le še dolgo tako.

Pa srečno !