Vsako leto, ko sneg pobeli domačo Raduho se odpravim v kako lažjo smer. Danes popoldne sem si izbral Stanetovo zajedo v Srednji Raduhi (M4, 165 m).
V poleti lahki smeri so bile danes zelo slabe razmere in plezanje temu primerno zahtevno in na nekaterih mestih tudi kočljivo. Za napredovanje sem poleg cepinov in derez pri iskanju opornih točk enkrat gvozdil tudi s kolenom, pa zadnjo plat, boke in hrbet sem uporabil za trenje. Sem in tja sem očistil tudi kak dober oprimek, enkrat prav takrat, ko sta mi zdrsnili derezi. Še dobro, da sem vzel monopoint, z dvanajstzobimi bi bilo še precej slabše. Tako plezanje sicer ni lepo na pogled, a izkušnje so me naučile, da je v podobnih razmerah dokazano učinkovito in dokaj varno sem se meter za metrom bližal robu stene. Pod izstopno grapo sem zlezel skozi preduh. Tisti obvoz na desni se mi je v danih razmerah zdel pa le preveč tvegan za solista.
Soplezalca nisem iskal, ker sem sam hitrejši, časa popoldne pa ni bilo ravno na pretek. Strah me pa tudi ni utegnilo biti, ker sem se tako osredotočil na plezanje, da mi kaj drugega ni prišlo v zavest. Še vojaških pilatusov, ki so zganjali neznosen hrup nad Raduho, nisem slišal več. Ko sem izplezal, so pa že odleteli. Tako sem vsaj med sestopom polnil dušo z mirom visokogorja, kjer sicer že malo diši po zimi, a splošen vtis je kljub snegu še vedno bolj jesenski.
Imeniten jesenski mix je za mano.
Igor
