Načrtovani skupni zimski tabor koroških alpinistov pod Prisojnikom je bil zaradi velike nevarnosti snežnih plazov prestavljen. Kam drugam kot v Maltatal, kjer so dobre razmere za ledo plezanje in ni preveč oddaljeno. Tabora smo se udeležili trije člani AK Črna in pet članov AK Ravne. Relativno pozen odhod izpred Kocke je botroval gneči na vstopih v slapove, saj očitno tudi drugim plezalcem iz Sloveniji Maltatal ni preveč oddaljen. Ob 8:30 se je v vseh slapovih že plezalo, parkirišča pa so se vedno bolj polnila. Vsi smo si za cilj izbrali slapove v področju Kasselwande. Žreb nama je z Mucno določil Wintasuna, vendar sva zaradi gužve obrniva v Kathedralo, kjer situacija ni bila nič drugačna. Cigi in Boško sta po dolgem čakanju le dočakala Gamsecka, Jež in Dejan pa sta se po čakanju na vtopu Wintasuna in samomorilskih vložkih slovenskih Čehov odločila za plezanje Strannerbacha. Pridružila sta se jima še Špilč in Martna.

Občutek smo dobili, da je v Sloveniji praznik lednega plezanja in ne Prešernov dan, saj je bila večina plezalcev naših rojakinj in rojakov.

Zaradi izkušnje in pričakovanja še večju gužve v soboto smo v okrnjeni zasedbi zategovali ‘šuhe’ ob svitu. Po neprespani noči je vsaj meni po glavi rojila misel: Rana ura Slovenskih fantov grob. Ob pogledu na vse naveza, ki so se istočasno valile čez slapove, ko smo mi že bili varno pod slapom, pa smo se strinjali z: Rana ura zlata ura oz. Rana ura varna ura. Gužva nam je vzela željo po plezanju še enega slapu. Zato smo se domov vrnili relativno zgodaj popoldne, kar pa je veselilo tako nas kot naše domače.

V okviru tabora preplezali:

Strannerbach; Andrej Jež in Dejan Britovšek ter Jan Špiler in Martina Kogeljnik

Gamseck; Boštjan Jurič in Igor Radovič ter Branko Maček in Rok Barbič

Kathedrale; Branko Maček in Rok Barbič

Aluhol; Boštjan Jurič in Igor Radovič ter Andrej Jež in Rok Barbič

Srečno,

Rok

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Čeprav le izjemoma srečaš kakega plezalca z vizirjem na čeladi moram reči, da sem se zelo prav odločil, ko sem ga nabavil. Tudi iz Maltatala bi se vrnil s kako presekanino ali odrgnino na ksihtu, če ga ne bi imel. Je pa tako, da ima vsaka reč tudi kako slabost. Pri vizirju je to nabiranje okruškov ledu in snega ter vodnih kapljic na njem, kar v kakem cugu malo ovira pogled. A bolje to kot podobna poškodba, ki sem jo pred 10. dnevi dobil v Centralcu.

    Rok je tabor kljub skromni udeležbi članov našga kluba imenitno organiziral. Našel je 1A plac za spanje (in druženje). Ker je bil prvič v vlogi vodje tabora smo mu odpustili tudi veliko začetniško napako 🙂 – doma je pustil fotič, zato iz Katedrale ni nobene fotke.


Objavi komentar