Zaradi včerajšnjih zelo dobrih razmer v steni Laneža sem za danes načrtoval Lojzetov kamin v Veliki Raduhi in sestop po Veternih policah. A višje kot sem se vzpenjal, bolj močan je bil veter in globlji so bili zameti napihanega snega. Malo pred tem, ko bi bilo treba zaviti desno proti Veliki Raduhi sem se ustavil, razmislil in spremenil svoj prvotni načrt. Kako prav sem se odločil se je pokazalo kmalu. Na trdi snežni podlagi res ni bilo treba dosti, da sem sprožil plaz napihanega snega. Pot v Veliko Raduho pa preči kar nekaj nevarnih plaznic.
Med plezanjem Smeri Pavlija Pasterke in sestopom po desni varianti Dvomljivke sem sprožil tri manjše plazove, od katerih sta me prvi in zadnji spodnesela. Pri prvem ni bilo zaradi terena nobene nevarnosti. Pri tretjem pa je bilo kar napeto. Na srečo sem se na trdi podlagi lahko ustavil, tako da me ni odneslo čez rob gredine. Še en manjši plaz sem nato sprožil nižje med sestopom.
Kar neverjetno je, kako lahko par centimetrov snega in močan veter v eni noči spremenita varnostne razmere. V samih smereh so bile razmere zaradi velike naklonine drugače dobre.
Tisti prvi plazič sem sprožil praktično še na vstopu v Pavlija Pasterko. Za vstopno gredino v Dvomljivko, ki ni tako strma, pa sem predvideval, da bi tam lahko bil napihan sneg, a upal, da ga ne bo. Le na začetku gredine se mu na dveh mestih nisem mogel izogniti in na obeh sem sprožil plaziča, kar sem tudi pričakoval. Zato sem se lahko na trdi podlagi pravočasno ustavil.
No, če si pripravljen in ukrepaš s trezno glavo ter imaš še malo sreče, se lahko vse dobro konča. Edina posledica, ki jo imam, je od cepina ranjen nos, a nič hujšega.
Nikoli pa ne moreš vsega predvideti. Nekaj sreče je sem in tja pri naši dejavnosti pač potrebne. Tako kot tudi sicer v življenju.
Lepa tura, dragocena izkušnja. Ni mi žal zanjo, niti malo.
Igor
