Plezalne

Zgodaj zjutraj 1. januarja sem se po povsem praznih cestah še v trdi temi odpeljal na Jezersko, kjer sem s smerjo Carmen v Kokrski Kočni začel letošnjo plezarijo. Sledila je serija zaledenelih slapov, ki sem jih večinoma plezal z Rokom, tri pa tudi z Boškom. PolegAPC Scan - 2013.02.09 16.23 - 014 domačih slapov smo obiskali tudi tiste v Maltatalu, Seebachtalu in okolici Sappade.  Superfeuchta sva z Rokom plezala 4. januarja, ko je bilo +10 stopinj. A v tistem ozkem zatrepu Kesselwanda slap zdrži tudi potem, ko drugi slapovi tam okoli niso več varni za plezanje.  Pa me je kljub visoki temperaturi v drugem raztežaju zaradi premočenih rokavic P1050736pošteno zazeblo v roke.  Čez dva dni sva se znašla v Spomladanski v Jezerski Kočni, nato pa sem v Luggebachu drugič  preizkusil svoje moči in tehniko v petici, v 500 metrov visokem Carpe Diem pa sem opravil z doslej najvišjim slapom. Ta je bil nekaj posebnega, pa ne zaradi višine. Posebnosti je botrovala pozabljivost, bilo pa je tudi zelo mrzlo in vetrovno, tako da sem si pod vstopom komaj zapel varnostne pasove na derezah. Plezalnega pasu pa mi ni bilo treba natakniti, ker sem ga pozabil doma. A to me ni odvrnilo od plezanja. Rok se je strinjal, da bo celo smer plezal v vodstvu, jaz pa sem si s premrlimi prsti iz pomožne vrvice naredil plezalni sedež, kot so me naučili pred 38 leti. Posledice nezbranosti pri pripravi opreme doma pa je krepko občutila moja zadnja plat med 500 m sestopom s spusti po vrvi. A vse je bilo hitro pozabljeno v Sappadi, ko smo se ogreli in sta naju Grega in Andrej Gradišnik, s katerima smo plezali skupaj, počastila s pizzo. Med slapnimi dogodivščinami velja omeniti  še Tamar, kjer sem na nos in brado dobil zajeten kos ledu, zato sem v Gamseku in Aluholu že plezal z vizirjem na čeladi.

Ko so se slapovi poslovili sem sam ali pa v družbi hčerke Katke šaril po smereh v Lanežu in Durcah. Enkrat se nama je pridružil tudi Andrej Jež. Za plezalno orgevanje v kopnih smereh sva se nato z Zdravčem, ki je bil letos moj najpogostejši in najzvestejši APC Scan - 2013.03.23 14.21 - 001soplezalec, pognala čez plati Klemenče peči in Stebra Gradiške ture. V slednjem se nama je pridružila še Ana. Nadaljevala sva v Kleku nad Ogulinom, kjer sem nazadnje plezal pred 31. leti. Sledili so štirje prvenstveni vzponi v Kozji peči s Katko, Gašperjem in Rokom, nato Kalška gora z Zdravčem ter Stena po Skalaški z Ladjo v navezi z Gašperjem in Jugov steber z Bremzo. Vmes sem se v Mali Mojstrovki prvič navezal na vrv tudi s Francem Tertinekom.

Kadar nisem imel soplezalca sem plezal sam. Izmed vseh vzponov, ki sem jih opravil kot samohodec se mi je najglobje v spomin vtisnil Severni greben Jezerske Kočne. Pa ne zaradi lepote plezanja, saj ni nič posebnega. Lotil sem se ga v tisti APC Scan - 2013.07.21 19.40 - 004peklenski vročini temu primerno. Plezati sem začel malo pred 20. uro zvečer, si na polovici smeri uredil nepozaben bivak in bil  malo čez 8. zjutraj že na kavi v Češki koči. Na tistem ključnem mestu, ki me je zjutraj čakalo za zajtrk, me je na zelo izpostavljenemAPC Scan - 2013.03.23 14.21 - 016 razu za nekaj trenutkov preplavila neodločnost in obžaloval sem, da nisem vzel s sabo plezalne vrvi. Vrnitev bi bila enostavna rešitev, a na to nisem niti pomislil. Dolgoletne izkušnje so me naučile, kako se naj v podobnih situacijah obvladam. V glavi je bilo hitro vse na pravem mestu. Strahu vsaj na zavestni ravni nisem več občutil. Bil sem popolnoma zbran, miren in ves predan slehernemu gibu. Nekaj metrov je tako izpostavljenih, da ob morebitni napaki tega zdaj ne bi mogel več pisati. Kljub skromniAPC Scan - 2013.09.14 16.47 - 002 težavnosti je bila to gotovo ena najbolj doživljajskih tur v iztekajočem letu, pa če se še tako smešno sliši.

Sledil je “Mali plezalni maraton” nad planino Grohot, ki sem ga po mojem vedenju opravil prvi. V par urah sem povezal vseh pet sten v eno turo. Stenam Velike, Srednje in Male Raduhe sem dodal še Durce in Lanež. Plavi mojega namena ni razumel ali pa ga ni hotel razumeti. Morda ga je zmotila tudi beseda maraton. Še danes ne vem, ali se mu je prižgala prava iskrica in je pogruntal, v čem je štos Malega maratona.

APC Scan - 2013.08.16 12.50 - 003Nato sva se z Zdravčem trikrat odpravila na uživaško plezanje v Karnijske Alpe, kjer sva plezala v Cimi PalombinoAPC Scan - 2013.07.29 09.01 - 009, plateh Val di Colline, Pal Picolu in Gamspitze. Vmes sva ponovila še domačo lepotico – prekrasno Zagorčevo in potešila najino radovednost v Vigredni. Zdravč me je pospremil še na prvi obisk Dolomitov, kjer sem užival v najudobnejšem sestopu doslej. Južni steber, ki sva ga plezala v Piz Pordoi, se konča na zgornji postaji gondolske žičnice in niti na misel nama ni prišlo, da bi se ponujenemu ugodju izognila.

Dolomite sem nato obiskal še trikrat. Z Niko, Janom in Zdenčem smo plezali v Popeni Basso, Torre Falzaregu in Piccolo Lagazuoiu. Za zadnji plezalni cilj smo si izbrali Punta Fiames, a nam je plezanjeAPC Scan - 2013.10.21 08.58 - 027 preprečil sneg, čeprav sem bil prepričan, da ga v tej južni steni z nadmorsko višino Pece ne bo več, saj je bila le ta povsem suha. Naučil sem se, da take primerjave ne držijo vedno. V uteho smo se zato še enkrat pognali preko južne stene Popene Basso nad Missurino. Nika je na njeno veliko veselje na robu stene našla plezalke, ki jih je zaradi Janovega prestavljanja tam pozabila ob prvem obisku.

Na vrsti sta bila Velika Baba in Veliki vrh na Dleskovški planoti z Zdravčem. Po nekaj solo vzponih, od katerih sem enega opravil tudi v dežju, da sem lahko Školčkiju na vrhu Raduhe ob spominski plošči za APC Scan - 2013.09.22 07.30 - 007Dan spomina na mrtve prižgal svečo, so se presenetljivo hitro naredili slapovi. Z Jurijem, Andrejem Ježem in Rokom smo za to sezono otvorili plezanje po Sinjem slapu že 1. decembra.  Po ledu sem pikal še v Špegovcu z Bremzo in v Čedci v popularni Vidovi srajčki z Boškom. Sledilo je še nekaj samotnih vzponov in tistemu prvemu po Carmen, s katerim sem začel 1. januarja sem jih dodal še 65. Nenačrtovano. Vleklo me je v hribe in kar zgodilo se je. Naklonjeno pa mi je bilo tudi vreme. Od 52 vikendov sem jih doma preživel le malo, pa še te sem v gorah  APC Scan - 2013.09.22 07.30 - 016nadomestil med tednom. Samo enkrat se je zgodilo, da zaradi slabega vremena nisem plezal dobra dva tedna.

 

Izpitna

Letos je izpit za alpinista opravil Rok in tega sem zelo vesel. Do leta 2010 je opravil samo en alpinistični vzpon. Za njegov drugi vzpon sva si po Gregovem nasvetu tiste mrzle septembrske dneve pred dobrimi tremi leti izbrala Prvi steber v južni steni Toffane. Kot popoln začetnik se je že takrat izkazal za zanesljivega in zaupanja vrednega soplezalca.

Tisto leto mi je manjkalo zahtevnejših vzponov, zato me je v prvi petici takoAPC Scan - 2013.07.21 19.40 - 008 navilo, da sem lahko samo gledal prste, kako so polzeli z oprimka. Krajši polet sem nato za vajo ponovil še dvakrat. Ko mi je grozilo še četrtič že skoraj na koncu smeri, pa sem Roka postavil pred dejstvo. Al boš št zadnji skokec zlezu ti, ali pa boma bivakirava, kkr hočJes se ne morm več držat. Pa ga je zlezel brez težav. Ta, v Črni zdaj znameniti”padalski” raz ga ni odvrnil od plezanja zato sem vedel, da bo iz tega deda še kaj gratavo.  Za razliko od nekaterih članov kluba, ki že dolga leta golopalčijo z izpitom za alpinista, ga je Rok opravil v najkrajšem možnem času. Bilo je kar samo po sebi razumljivo, da sem mojega “učenca” pospremil tudi na izpitno turo in se po njej veselil skupaj z njim.

 

Načelniška

Po 16. letih vodenja kluba v dveh obrokih, prvič še alpinističnega odseka, sem proti koncu leta načelniško mesto predal Bremzi. Prvo leto mu 012bom stal ob strani in če bo rabil mojo pomoč, jo bo tudi dobil. Želel sem se umakniti tudi iz upravnega odbora kluba ter se povsem posvetiti samo alpinistični šoli in plezanju, pa sem popustil Gregovemu predlogu, da bi član UO pa le naj še ostal.

Pekovska

Če bi lahko vse drobtinice, ki sem jih izbrskal iz leta 2013 zamesil v testo in spekel, bi bila pogača kar okusna. A s to pogačo, v katero sem vložil dosti časa, truda, energije, odrekanja in tudi denarja, se bom lahko v spominih sladkal predvsem sam. Velik kos si je bo lahko v zavest priklical tudi Zdravč, malo manjšega Rok, a on je pekel svojo. Večini ostalih soplezalcev pa se bodo ob spominih na posamezne drobtinice morda  pocedile sline.

Bodoča

V letu 2014 bomo obeležili 40 – letnico alpinističnega odseka oz. kluba. Mlajša generacija alpinistov si bo pod Rokovim vodstvom šla nabirat izkušnje v Cordillero Blanco. Z  Zdenčem pa sva si po Andih, Kavkazu in Karakorumu zaželela še “ta pravo”320 Himalajo. Prah z najinega 40 oz. 39 letnega članstva v klubu bova obrisla v majhni skupini koroško-štajerskih alpinistov s poskusom vzpona na Ama Dablam pozno jeseni prihodnje leto. Od Korošcev se nama bo pridružil še Špilč, s katerim sva davnega 1979 opravila prvo jugoslovansko ponovitev Centralnega stebra v Romsdalskih Alpah na Norvešekm ter nekaj let kasneje še Klin v Paklenici. Njegov cilj je zaenkrat nekoliko skromnejši od najinega, a kdo ve, kaj vse se utegne še zgoditi.

Prvih devet mesecev prihodnjega leta bo namenjeno pripravam na ta vzpon, zato bo, ob organizaciji in vodenju alpinistične šole po končani zimi,  vse usmerjeno v dobro pripravo. Drugih ciljev je mnogo, kam vse me bo pot peljala pa bo narekovala predvsem debelina denarnice, ki ni ravno obetavna. A bo že nekako, kot je bilo vedno doslej.

Sklepna

Preplezane smeri v letu 2013 glede težavnosti niso bile nič posebenega. V peticah se še vedno dobro počutim. Izbiral sem smeri, v katerih večina povprečnih alpinistov najde največji užitek. Zame osebno je v tem obdobju življenja pomembnejše vrednotenje smeri po lepoti, svojo težo pa ima tudi doživljajski vtis celotne ture. Čeprav nisem iskal skrajnih meja pa sem bil deležen tudi nekaj tistega “mističnega doživetja”, do katerega pride na skrajnih mejah tveganja, ko hodimo po robu lastne minljivosti.

Sebe in Zdenča dobro poznam zato z velikim optimizmom pričakujem, da bova proti koncu prihodnjega leta v sive možganske celice zapekla še višjo in boljšo pogačo ter se z njo bodrila, hrabrila ali tolažila vse dotlej, dokler tako ali drugače ne doseževa praga lastne smrti. Vsaj zame to zanesljivo drži, saj imam mnogo ciljev tudi še po Ama Dablamu. Kdo bi le vedel, koliko let mi je še odmerjenih za aktivno plezanje, zato moram hiteti počasi, kot se s pozdravom srečujejo Tibetanci.

Preden bom prestopil tisti neizogibni prag, se bom imel kam ozreti in videti bogastvo poti, ki sem jo prehodil. Spokojno in z nasmehom v srcu bom lahko zaprl vrata za seboj.

SREČNO 2014 VAM ŽELIM

Igor

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Bravo, zanimivo branje in vsebina, ki se je ne bi sramoval nihče, tudi mnogo mlajši ne. Želim ti, da izpolniš smele načrte in še mnogo aktivnih let.
    Andrej


Objavi komentar