Zadnje tri tedne sem se trikrat odpravil v dolino Vrat. Z več soplezalci sem začel z Nemško in nadaljeval z Bavarsko. Dve dolgi in zame osebno kar naporni turi.
Ma, ker je bila vremenska napoved za ta konec tedna za september zelo dobra, sem si zamislil za letos prav dostojno slovo od naše Stene. In kaj drugega naj bi si izbral kot staro, prijetno, včasih tudi nepredvidljivo, lahko in uživaško smer, ki je poleti še nisem preplezal. Za tiste s športnimi cilji šoder, krš,…za nas pravoverne, klasične in romantične alpiniste pa ena najpomembnejših smeri v Steni z odlično skalo. Seveda – Slovenska smer. Že zaradi imena smeri sem moral moj letošnji osebni jubilej v Steni zaključiti s to pomembno in kar dolgo smerjo.
Družbo mi je delal Peter Modrej – Plavi. Mladi in sposobni plezalec, ki je turo vzel bolj za kondicijsko, a mu bo po prebiranju zgodovine gotovo sedla v srce.
Preplezala sva jo v dobrih dveh in pol urah (tam nekje med 700 in 800 višinskimi metri). Nisva hitela, tako sproščeno v tempu, ki ga jaz še zmorem. Vmes sem si izboril dva kratka počitka – bolj za kajenje kot kaj drugega. Prvi pri Bučarjevi vpisni knjigi, drugi na koncu slovenske grape. Vse ostalo je šlo lepo tekoče. Peter se je izkazal kot razumevajoč soplezalec s posluhom za moja leta.
Na robu stene sva se ločila. On v stilu kondicijske ture še na vrh Triglava, jaz pa po najkrajši poti levo in čez Prag. Pa so mi bila moja kolena, ki so škripala že zjutraj, zelo hvaležna. Ves čas sestopa me niso pustila brez signalov, ki so mi sporočali :”Igor hvala, da naju še mav šparaš.”
A, kot sem omenil že zadnjič, vedno se pripeti tudi kaj nenačrtovanega. Danes se mi je pri sestopu zvrnil gleženj, tako da sem slabi dve uri šepal do Aljaževega doma, kar bi sicer opravil v pol krajšem času. Še dobro, da sem imel palice. Doma, ko sem izstopil iz avta je bil pa levi že krepko otečen.
Mala cena za (vsaj zame) veliko smer, ki sem jo prvič poleti preplezal po 36. letih alpinističnega udejstvovanja prav danes. Slovenska v Steni je le samo ena in je vendarle ne gre podcenjevati. Tine je zapisal:” Taka “lahka” tura svoje nevarnosti ponavadi razkrije šele, ko si že v kaši.” Poznam navezo iz našega kluba, ki je v Slovenski tudi bivakirala :).
P.s. Naslov mi je prišepnil – kdo drug, kot pokojni Tine Mihelič.
Srečno, Igor
5.431 Responses
Bravo Igor in Modri za smer!Vreme sta mela svetovno tk da..Igor upam da bo gležn ok in da boš lahk nasledni vikend že v hribih(upam dam tud js zravn 🙂 )!
lp P
Tut jes upam, da bo OK. Turo mam že splanirano. Čav
Zopet ena lepa tura Igor! Me pa zanima, zakaj se nista odločva za Frelihovo prečnico. Prevc je OK, a po lepoti se s prečnico ne more kosat. V prečnici je pač navadno dobrodošel štrik in soplezalec (ocena -IV), kajpak sta imela oboje.
Tut v Prevcu je bilo nekaj mest kar lušnih. Štrik sva seveda imela, a sva se tako odločila, da bi bila čim hitrejša. Jaz sem si prav zaželel ene take lahke ture, pa tudi navezovati se nama ni ljubilo.