Ko sem se ob štirih zjutraj odpeljal od doma, sem bil trdno odločen, da raziščem, kje poteka redko plezana Vzhodna smer v Steni.
V Vrata sem prispel malo po šesti uri in krepko zamudil petelinovo budnico pri Aljaževem domu. Vsi plezalci so bili že v steni ali pa vsaj pod njo.
Začel sem po Slovenski in pri tisti prečnici nad Macesni v desno nadaljeval po krajši grapi in grebenu naravnost navzgor. Tam bi naj potekala Vzhodna. Zlezel sem več kot sto višincev in ker je Vzhodna menda orientacijsko kar zahtevna, vedel in videl pa nisem, kam me bo plezanje pripeljalo, sem se predvsem zato, ker sem bil sam, odločil, da sestopim in nadaljujem po Slovenski. Tudi pod Belimi platmi sem prečil v levo na greben in se malo razgledal. Pa med plezanjem plati sem tudi kukal v levo in tako mi je tisti konec stene zdaj malo bolj blizu. Vzhodna bo morala počakati na moj naslednji obisk v tem delu stene.
V štiridesetih letih mojega plezanja sem Slovensko plezal le dvakrat. Prvič z Jurijem v zimskih razmerah aprila 2011, po 36 letih plezanja, Drugič pa s Plavim septembra istega leta. Danes sem si vzel čas, se razgledoval, užival ter bil sproščen in vesel, da sem se tako odločil. Če bi nadaljeval z iskanjem Vzhodne, bi me ves čas skrbelo, na kaj bom naletel. Tako pa je bila današnja tura pravi balzam za dušo. Slovenska me bo zanesljivo še videla.
A tako lepo je bilo le med plezanjem. Že v zgornjem delu Prevčevega izstopa me je doseglo sonce. Med sestopom po Tominškovi poti sem pri mojih letih in zaradi težav, ki sem jih imel lani s srcem, hitel zelo počasi, a je bilo za hribe vseeno hudimano vroče. To ni pokvarilo lepega vtisa lahkotnega in sproščujočega plezanja v naši najbolj slavni steni. Domov sem se vrnil zelo zadovoljen.
Igor
