32-letni Mežičan, metalurg z doktoratom s področja materialov, trenutno zaposlen v Sistemski Tehniki na Ravnah kot strokovni sodelavec, je človek, ki ne sanja o življenju, ampak sanje raje živi. Tisti, ki se z njim družimo, predvsem pa plezamo, smo ga malo že spoznali. Večina manj aktivnih članov kluba in drugih obiskovalcev te strani pa o njem ne ve veliko.
Po tem kratkem intervjuju bo morda vsem nam še bolj jasno, kako poln energije, nemirnega duha in volje do aktivnega, polnega življenja, je ta naš prijatelj in vaš znanec.
Alpinističnemu klubu Črna se je uradno pridružil januarja 2010, resno začel plezati v Dolomitih istega leta in je že drugo leto najbolj aktiven član kluba. Motor, ki mu doslej nikoli ni zmanjkalo goriva.
Kaj te je navdušilo za plezanje, alpinizem in turno smučanje ?
Vedno sem se rad preizkusil v različnih stvareh. Hribi pa so mi bili od nekdaj všeč. Zato bi bol kot “kaj” izpostavil, kdo je bil tisti, ki me je prvi vpeljal v plezanje. Prvič sem splezal Netopirja v Burjakovih pečeh, ko me je na top rope pozihru stric Drago. Čez nekaj časa sem začel aktivno plezati v družbi Nine Mohorko in pokojnega Marka Strahiniča. Vmes sem imel nekaj daljših pavz, ko sploh nisem plezal.
Začel si kot športni plezalec že pred nekaj leti, zdaj pa si že drugo leto zapored alpinistično najbolj aktiven član kluba. Od kje ta sprememba ?
Lest sem začel kot študent, vendar v tistih časih sploh nisem razumel hribovcev, ki so delali dolge pristope preden so sploh začeli plezati. V prvo hribovsko smer me je peljal Mitja Skudnik. Dejstvo, da se ne spomnim, katero smer sva lezva in kdaj sva jo lezva (spomnim se samo dolgega pristopa), pove veliko o mojem takratnem razmišljanju, ko mi je bil všeč mestni dren in vrvež. Spremembe niso trenutne ali posledica ene same stvari pač pa sklopa izkušenj in spoznanj. Že nekaj časa me vleče v hribe predvsem kombinacija miru in rekreacije.
Alpinistično šolo si končal pri AO TAM v Mariboru in se nato včlanil v naš klub. Kako to ?
Res je, alpinistično šolo sem obiskoval na AO TAM v Mariboru, ki pa jo je vodil Korošc:). Ko sem se vrnil na Koroško sem seveda iskal družbo, s katero bi lahko delil dobre in slabe strani hribov. Zato so glavni vržeh za moj pristop v AK Črna stari člani kluba. Piko na i pa so postavili tečajniki, ki so mi predstavili dobro zastavljen program dela kluba z mladim kadrom.
Kako gledaš na razliko med športnim plezanjem, plezanjem dolgih športnih smeri in klasičnim plezanjem ?
Športno plezanje v plezališčih mi sedaj služi predvsem kot trening med tednom, ko praktično ni časa za kaj daljšega. Dolge športne smeri so približek klasikam, kjer lahko preizkusiš svoje meje z nekaj navešenimi kilogrami opreme. Oboje pa je v bistvu priprava na klasike, kjer želim predvsem uživat v suverenem plezanju.
Katere smeri, ki si jih do zdaj preplezal so se ti najbolj vtisnile v spomin, ti pomenijo največ ?
Moja največja strast je pot, ki jo kolikor je možno kombiniram s hribi. Kateri hribi so se mi najbolj vtisnili v spomin je težko reči. Vsi hribi so nekaj posebnega, definitivno pa se počutim doma v snegu in ledu. Zaradi tega mi je najbolj ostala v spominu Patagonija s svojimi skalnimi in lednimi formacijami.
Če gledam samo skalno plezanje se mi najprej prikrade v misli moja prva smer (če odštejem tisto osamljeno izpred nekaj let), ko si me kot načelnik navezal na cvilinge in vleku čez Prvi raz v Tofani. To je bila ne samo smer, pač pa cela dogodivščina. Pripetilo se nama je praktično vse razen bivakiranja; pa še to ni bilo prav daleč. Takrat si na izstopu reku: “Če boš po donšnem dnevu še lezu, boš pa fejst lezu.” Rezultat je viden. V bistvu je bila to smer, ki me je navdušila in od takrat imam željo le po “še in več”.
Kako gledaš na tveganje, ki je do neke mere prisotno tudi pri športnem plezanju, še posebej pa pride do
izraza pri klasičnem alpinizmu ?
Plezanje, hribolazenje, alpinizem,…kakorkoli imenovano je način življenja, za katerega sem se zavestno odločil. Tveganje je sestavni del vsakega in slehernega načina življenja posameznika. Seveda pa je potrebno v dani situaciji trezno oceniti okoliščine in kdaj tudi prestaviti zadane cilje ali pa jih celo opustiti. Iz indijske Himalaje sem se vrnil praktično mesec dni prehitro zaradi nesreče, ki se ni zgodila v hribih pač pa na cesti. Življenje je potrebno živeti in ga zajemati s polno žlico, saj ne vemo, kako dolgo bo, niti kako dolgo ga bomo sposobni ŽIVETI. Verjetno pa tvegaš nekoliko manj, ko imaš doma nekoga, ki te potrebuje.
Bil si tudi že kar visoko.
Višina mi nikoli ni predstavljala pretiranega izziva, cilja ali želje. Imam zgolj potrebo po uživanju.V bistvu je bila moja najvišja točka dosežena, ko sva se s kolegico Julijo podala v hribe v indijsko pokrajino Jammu & Kashmir. Tam sva se gibala na višini med 3000 in 6000 m skoraj pet tednov. V okviru trekingov sva osvojila kar nekaj 4 in 5 tisočakov, šla pa sva tudi višje. Po relativno dobri aklimatizaciji in kolesarskem vzponu na Khardung La (najvišja cesta na svetu) sva se povzpela na Stok Kangri (6153 m). Na hrib sem se dobesedno privlekel po vseh štirih, saj sem imel v baznem taboru tri dni vročino med 39 in 40 st.C. Prav posebno doživetje pa je bilo dejstvo, da je Julija osvojila svoj drugi šesttisočak kljub temu, da je 93{dbf80eb1cdf1a175999f9f5e234240b496a76586bbc1c0545bf0bc92e5758c88} slepa. Imela sva namen iti še višje, kar pa nama je preprečila njena prometna nesreča.
Si tudi navdušen turni smučar.
Kot sem že omenil se v snegu in ledu počutim doma. Vedno sem imel željo škijat po žlihah s Pece, pa mi ni in ni ratavo. Nekaj let nazaj sem si nabavil opremo in se brez izkušenj podal na svoj prvi turni smuk. Kljub temu, da sem bil brez izkušenj in kompanjonov sem takoj vedel, da sem zadel v polno. Prvo leto sem naredil okoli 20 turnih smukov. Naslednje leto pa sem imel srečo, da sem se pridružil Alpikor Ski Teamu, zdaj poznanem kot Turna Rit :). Z njimi smo lansko sezono naklamfali kar nekaj lepih smukov. Še posebej zanimiva sta bila Ortlers (Ortler) in Gran Zebru (Koenigspitze). Bera turnih smukov zadnje sezone pa je bistveno bolj skromna. Kljub temu je bilo nekaj zanimivih.
In še večno vprašanje, na katerega je zelo veliko odgovorov. Kaj je alpinizem in – zakaj prav to ?
Alpinizem ! Zame predvsem način življenja, navdih, umik iz povprečnega vsakdanjika, način iskanja notranjega miru in še marsikaj drugega.
Dragi Rok, hvala ti in SREČNO !!!
IR
