Za moj tretji letošnji obisk Karnijskih Alp sem načrtoval klasično smer Wiegele – Heinricher v SZ steni Monte Avanze. Veliko snežišče pod vstopom ter nekaj meterska robna zev pa sta me prisilila, da sem na  plano potegnil rezervni cilj – Via dei Tedesci (4a/b, 400 m) v severni steni Piz Chiadenis.

Tokrat mi je družbo delal moj najpogostejši lanski soplezalec Zdravč, s katerim sva se letos prvič navezala na špago.  Ker letos Zdravč še ni plezal, je bila sprememba smeri zanj kar dobrodošla.

S parkirišča pod Monte Peralbo sva čez prelaz Sesis dosegla vznožje stene v 8o minutah ( če odštejem tisti izlet proti M. Avanzi). V drugem raztežaju sva prehitela navezo treh plezalcev, ki je začela s plezanjem takrat, ko sva midva dirjala mimo vstopa. Po tretjem pa jih nisva več videla. Zadnje štiri raztežaje sva malo umirila tempo, saj so povsem sesuti. V vodničku predviden čas za plezanje sva skoraj prepolovila in si v kasnem dopoldnevu stisnila roko na vrhu te veličastne karnijske špice (na zadnji fotki; desno so zobje morskega psa).

Sledil je zopern sestop po krušljivi in razbiti zahodni steni, ki je terjal kar dosti previdnosti, pivce in kofetek na koči Calvi, kjer naju je ob jutranjem mimohodu pozdravila petelinova budnica, ki jo je vedno redkeje slišati tudi na podeželju, pa popoldanska vročinska vožnaja proti domu v mojem kanarčku brez klime. Bilo je lepo; kaj lepo, bilo je super.

Igor

002 005 008 011 013 014 019 021 022 023 024 027 028 029 030 031 032

Priporočene objave

Ni še komentarjev, dodaj prvi komentar!


Objavi komentar