Včeraj smo Jurij Gorjanc in jaz ter mlajša pripravnika Gašper Stopar in Primož Topler želeli preplezati Dolgo Nemško in tako počastiti prvo obletnico naše spletne strani. A ni šlo vse tako, kot smo načrtovali.
Pobudo za vzpon je dal Jurij, jaz pa sem povabil še najbolj zagnana pripravnika Gašperja in Primoža. Ob 4. zjutraj smo krenili proti Steni in se pozno zvečer po malo manj kot 18. urah vrnili do Aljaževega doma.
V spodnjih dveh tretjinah stene je plezanje potekalo gladko in brez zapletov. Pripravnika, vredna vsega zaupanja, sta nama z Jurijem sledila. Na Nemškem turncu kratek počitek, okrepčilo in hitro naprej. Proti Oknu smo se pognali kar po kopnem žlebu in brez orientacijskih zapletov našli prehode po polici na desno stran Nemškega stebra. Tri raztežaje višje smo malo zgrešili, a sta Jurij in za njim Gašper brez težav opravila z detajlom, ki diši tam okrog V. Naprej je spet steklo kot po maslu.
Malo pod Črno steno, ki ponuja dva in pol raztežaja najlepšega plezanja pa smo se znašli pred težavo, ki je pestila Primoža. Z Jurijem sva počakala preostala dva. Posvet, premislek in na koncu najbolj razumna odločitev. Razočaranje vseh štirih. Gremo po Lassovem izstopu, ki ga seveda nobeden ni poznal. Odločilno besedo pri tem je imel Jurij. Jaz kar nisem mogel razumeti, da smo jo ubrali po Lassu tako blizu konca smeri. A na koncu smo bili enotni v oceni, da smo sprejeli najbolj modro odločitev, ki je preprečila morebiten bivak ali še kaj več. In tudi to, da je bila za nami kljub začetnemu razočaranju vendarle lepa, dolga in kar zahtevna tura. Preplezali smo pač Nemško z Lassovim (rešilnim) izstopom.
Dodajam še kratek opis našega (verjetno Lassovega) izstopa:
Pred začetkom dolge, a lahke prečnice v desno do Glave, ki označuje vstop v najbolj zahtevni del Nemške pod Črno steno (tista dolga vodoravna I-II), smo jo pri zadnjem klinu (varovališče) ubrali po polici, ki se dviga proti levi in po kake 25 – 30m doseže sedelce. Od tu smo se spustili v kotel z drobljivo skalo pod Malo črno steno. Tam pa na desni strani (gledano navzdol) našli lepo prehoden žleb in se po njem spustili 30 m . Od štirih gredin ki peljejo proti grebenu na L smo se nad izstop smeri Zimmer- Jahn spustili po najnižji, ki pripelje v daleč vidno jasno grebensko škrbino, iz katere se v lažjem plezanju po žlebu – kamninu spustiš kake 60m nad Z-J izstop. Potem se pa itak ve, kam je treba. (ocena II, kako mesto III, dolžina 4 raztežaje)
Orientacijsko ni zapleteno, če imaš vsaj malo izkušenj in poznaš Steno v osnovi. Dober izhod v sili.
Kljub ne v celoti uresničenemu cilju čestitam Gašperju za imenitno držo in plezanje, Primožu za trud, obema pa za prvi vzpon v Steni.
Pa še glede izstopa Z-J (samo da spomnim). Verjetno ne bi bilo slabo, če bi avtorji vodničkov upoštevali poimenovanje (temelji na dejstvih), ki ga je Tone Škarja predlagal, svetoval … ob 100-letnici Nemške smeri in variant tam okrog na GL (2006).
Cigi
5.431 Responses
Sem si pripravil celo rajdo slik, sam jih na mojga prenosnika nism mogu gr sprajt v tisti stisnjeni obliki. Mi jih je v neskončnost multipliciravo. Jes sm se pa tut navelču brisat, zato sam neki fotk za izziv. Zato je tut velikost butasta. Sm se enostavno navelču zezat.
Bvo je res fajn včera,naporno a v zaki družbi lušno. En tak mihn grenki priokus vsaj pri mn še dons obstaja – in bo najbrž ostal. Samo bog ve, al se bom še kda tam grta spraju.
Meni je bilo v veliko zadovoljstvo plezat tako smer z izkušenim alpinistom, kot je načelnik Igor; sem se marsikaj koristnega naučil, mislim da ni pretirano če rečem, tudi za življenje.
Čestitam pripravnikoma za opravljeno; v njunih letih sem tudi jaz prvič plezal to smer; takrat se je dobro izšlo na Plemenice tudi zaradi prisotnosti Milana Plesca, enega mojih prvih mentorjev pri plezariji.
Ja Jurij, škoda Milana. Bil je odličen alpinist. Se ga spomijam po številnih vzponih in odpravi na Rakapoši. Med drugim je s Tedijem preplezal tudi Raz Mojstranških veveric v Sfingi. Reš škoda ! Se je zaradi tega ali onega razloga pač tako odločil.
Dons sm mav popraju fote in dodal še dve, več se mi pa ni lubvo.
Najbolj zmaga štrik u rukzako. 🙂 Fajn je bvo.
Dragi Gašper, sma tovorva vsak enga za Črno steno, pa ju nismo nucali. Ju še pa ziher bomo ! Res je bvo fajn, sami zaki dedi. Kljub kaki težavci in stiskanu krajniku nad globino, brez jamrana, po moško. Ko pa ne gre več, je treba pa pamet v roke vzet. Hvala Juriju za vztrajanje pri edini pravi odločitvi. Tbi še posebne čestitke za hrabro držo in odlično plezanje. Si kr za 450 m podalšu tvoj doslej najdaljši vzpon. To ni mačji kašelj, ampak veliko dejanje. Stena ni Pakla, je le Stena, ne glede na to, kje se je lotiš.
Js se vam pa vsem trem še enkrat opravičujem da nismo dosegli kar smo si VSI želeli (vrha) zaradi mojih slabo pripravljenih plezalnih rok/nog(nevem kk nj drgač rečem- KRČEV)! Vrjetno je res kriva moja zagnanost 🙁 Upam da se bom iz tega kaj naučiv!
Hvala vsem trem, da ste sprjeli pametno odločitev in se je vse dobro končalo!Zelo me je veselilo da sem spoznal Jurija Gorjanca (res imeniten človek, tako kot ga je opisav naš načelni) in upam da bomo še kdaj skup lezli! Kar se pa tiče Gašperja pa tk ko je reko načelni, zelo dober soplezalec vreden zaupanja!!!
Se vidimo v hribih 🙂
lp P
Nehi ga srat Primož in se opravičevat. Tura je bila lepa in v izstopnem delu ustvarjalna ali pa iznajdljiva; kakor kdo hoče. To je sestavni del alpinizma. In tega se je tudi treba naučiti, ne brezglavo … Saj sem ti že povedal. Ni težko biti dober alpinist, postati star alpinist pa pomeni sem in tja odreči se kakemu še tako željenemu cilju in predvsem – pamet v roke. Upam, da bosta z Gašperjem, ko nas starih asov 🙂 ne bo več zraven, v podobnih situacijah ravnala enako.
Bilo je lepo in fajn. Gremo naprej proti novim izkušnjam in dogodivščinam.
Domov sem prinesel en karabinček za komplet preveč. Komur fali, ga dobi.
Hi, Cigi