Pozdravljeni,

Med tednom se moj svet vrti okrog tistih ta-malih. Še ponoči jih sanjam in razmišljam, kaj bi še lahko naredila…  Jah, ponavadi ugotovim, da so mala dejanja še vedno premiki… Včasih me (po domače) prime srat, ko razmišljam, kako tukaj iz nič ustvarjamo nekaj, pri nas pa ima večina otrok toliko vsega, da jih nič več ne zanima. Le kdo se pri nas ukvarja s starimi lesenimi ščipalkami, izdeluje nakit iz slamic, predeluje stare učbenike v zgodbe,… Zaspim seveda polna upanja in optimizma… Čez sto let bo vse super! Ker pa je to alpinistična stran, bom namesto da pišem o otrocih, pisala o latino pohajkovanju po hribih:)

Prvič v življenju sem stala tako visoko. 4461 metrov višje od morja. Tukaj je to seveda malo drugače, bolj tranquillo in nič kaj takega – pač greš. Nič kaj resno nedeljsko pohajkovanje. Neka mama je še svojo malo hčerkico vlekla v breg – sicer je mala jokala, se naslanjala ob vsak kamen in rotila, da se vrnejo, pa vseeno… Ne vem, a so uspeli do vrha ali ne, a upam,  da so odnehali. Tukaj so ljudje zelo na kamot in če jih zebe, si ob poti kar zakurijo in si pripravljajo hrano. Vsak drugi ima telefon z glasbo zeloo na glas, odmetavajo smeti kamor  jih ponese veter in sopihajo… Pa vendar, takšni so ti Gonzalesi. Kljub temu, so zelo simpatični. V šoli, kjer delam, sem spoznala Marto, ki dosti hodi v hribe. Memo (njen mož) pa me je spremljal na vrh, saj ona menda ni ravno v kondiciji:) Bil je lep sončen dan (tako sončen, da sem vsa ožgana po obrazu- seveda nisem imela kreme) in pohod je bil čudovit.

Matlalcuéyetl ali Dama z zelenim krilom (oz. La Malinche po špansko) je vulkanskega izvora,  kot vse gore tukaj in kot vse gore tukaj, tudi ta nosi s sabo zgodbo. Matlalcueyetl je bila devica, zaročena z Cuatlapango, bojevnikom, ki je moral v boj. Ker je tako dolgo čakala na svojo ljubezen, je Matlalcuéyetl od žalosti umrla. Ko se je vojak vrnil, jo je poskušal najti, a zaman. Od žalosti je med jokanjem ob njenem grobu umrl in postal manjša gora ob njej, ona pa je postala ogromen vulkan, ki ima za vedno svojega dragega ob sebi.

Če se mi zgodi še kaj hribovskega, poročam:)

Bodte fajn!

Dama z zelenim krilom
Dama z zelenim krilom

memo-dama-js.jpg

Pogled nazaj
Pogled nazaj
Vrh
Vrh
Popocatepetl in Iztaccihuatl
Popocatepetl in Iztaccihuatl

 

 

 

Priporočene objave

5.431 Comments

  1. Niki :), kot so te preimenovali tam, čestitke za osebni višinski rekord. Vidim, da je hribov tam okrog dovolj, da ne boš pozabila nanje. Mi čakamo na sneg in boljše razmere v hribih, a kaka ideja za plezarijo se še vedno najde. Kot vidiš na naši strani in tudi po neodzivih na tvoj višinski rekord (in to v Mehiki 🙂 ), je v klubu kljub napovedovanim spremembam menjalnik večine še vedno v nevtralnem položaju ali kvečjemu v prvi prestavi.

    Lp čez veliko lužo.
    Cigi

  2. js še komentirat ne morn na strani…ne vem, v čem je fora… pač, saj je tbi namenjen komentar oz. odgovor nanj 🙂

    gre pa tk:))) :

    🙂 so bregi…lepi, drugačni, visoki…a naši so bol neokrnjeni in mirni!..se mi zdi, da se glava čist drgač spičije, če maš mir, čisto naravo, frišn luft pa tisto ta-lepo zeleno (al pa belo) barvo okol.. drgač pa sm mislava, da bom bolj čutva višino, pa je niti nisem. bo mogoče drgač, ko bom šva kam višje. lepo se mejte! pa srečno kekci!

    pač…tako je…očitno mam neko blokado v sistemu…nimam pojma…

    uživaj, varno&srečno!


Objavi komentar